Oaza sonca - masaže in svetovanje

NA LOVU ZA VZROKOM
Marko je v sklopu okoliščin spoznal Alenko, s katero sta ugotovila, da imata celo skupne prijatelje. Ob naslednjem srečanju ga je vprašala, če bi sodeloval pri pisanju njene knjige, v katero bi zaobjela svoje znanje, ki ga je že delila z drugimi. Marku se je zdela tematika zanimiva in pisana na kožo, prav tako pa je ravno iskal nov izziv. Alenka je predlagala je, da se skupaj še s tretjo članico ekipe umaknejo v kočo, kjer se bodo lahko v miru lotili snemanja gradiva.
Marko naj bi kasneje posneto gradivo prepisal ter oblikoval v smiselno celoto in mu dodal literarno noto. Ko se je vrnil domov, se je lotil dela. Vendar se je po nekaj straneh ustavilo. Začutil je neke vrste odpor, ki si ga ni znal razložiti. Sedel je in buljil v ekran, narediti pa ni mogel ničesar konkretnega. Včasih se je večer zaključil, a v njegovi datoteki je bil dodan le en stavek. Včasih pa je en stavek pisal celo teden, mesec … Vmes se je udejstvoval v različnih projektih, organiziral dogodke, pomagal ljudem na poti njihove rasti, skratka vedno je našel nekaj, kar ga je odmaknilo od pisanja. Ob misli, da še ni zaključil, se je počutil slabo, a ta občutek ni bil zadostna motivacija, da bi se usedel k računalniku. No, saj se je tudi usedel, a želenega rezultata ni bilo. Motiv je manjkal.
Veliko vprašanj se je pojavilo, ki so poskušala odgovoriti na vprašanje, kaj mu preprečuje, da bi nadaljeval z delom? Kaj znotraj njega mu to brani? Kakšna je motivacija za pisanje? Ali jo sploh ima? Je morda v sami knjigi kaj takega, kar se z njim samim ne sklada?
Poslušal je drobce svojih misli in občutkov. Ujel je svoje razočaranje nad odnosom kolegice, ki se je pokazala v dominantni in celo nepošteni luči, ko so delali skupaj. Vzdušje je sicer bilo v glavnem prijetno in tudi naučil se je veliko novega. Vendar pa je predvsem finančna plat ostala nerazjasnjena. Alenka je stroške bivanja razdelila med vse tri, o nagradi (ali vsaj zadoščenju) za opravljeno delo pa se ni govorilo. Ni se mu zdelo vljudno, da bi načel pogovor o tem, kako bo prihodek razdeljen. Neprijetno mu je bilo tudi, da bo izpadel preveč pridobitniški. Računal je, da se b***a kasneje še sestala in predebatirala, pa do tega nekako nikoli ni prišlo. Ni pričakoval, da bo to donosen projekt, a pričakoval bi vsaj korekten, spoštljiv odnos. Ni predvidel, da bi lahko bila Alenka nekorektna. Tako je v njem tlelo nezadovoljstvo, ki ga je podzavestno odvračalo od njunega skupnega projekta. Priznal si je, da bi ji moral povedati, kaj mu ni bilo všeč oziroma jo spodbuditi, da se jasno izrazita glede svojih pričakovanj. Zaveda se, da mu je težko vprašati, kadar mora poskrbeti zase. Od tega ga je odvračala tudi misel na njen dominanten, avtoritativen nastop. Kljub razočaranju pa ni negiral vrednosti projekta.
Poskušal je biti realen in se je zavedal, da na kolegico ne more prevaliti vse krivde. Poleg tega, da se sam ni znal postaviti zase, je del krivde pripisal tudi svoji nagnjenosti k odlašanju, s katerim se je tudi soočal. Pa vendar odlašanje ni nujno lenoba, je tudi način, s katerim se podzavest izogne neprijetni situaciji.
Ko je s pomočjo introspekcije te vzroke prepoznal in se spopadel z notranjimi ovirami, je končno lahko učinkovito nadaljeval z delom ter ga tudi končal, ne glede na to, da se s kolegico do takrat še vedno nista sestala in razrešila nejasnosti.

FOTO: Engin_Akyurt - Pixabay

NA VOLJO V PAKETU ...
Mario je glasbenik, ki mu je glasba v mladosti pomagala pri soočanju z nezdravimi odnosi v družini. Kasneje je sicer študiral popolnoma drugo področje, a se je nato odločil, da glasbo postavi na prvo mesto. Sedaj, v svojih zrelih letih spoznava, da glasba ni več njegova rešilna bilka, čeprav jo še vedno ima rad. Čuti, da se bliža mejna točka, ko se bo tehtnica prevesila na drugo stran, tudi zaradi vedno bolj neugodnih ostalih (zunanjih) situacij, ki so povezane z njegovim delom. Ve, kam ga vleče in sicer v smer področja študija. Zaveda pa se, da mu še manjka prilagodljivosti, prilagajanja ter odločnosti za prekinitev starih praks, ki ga vedno bolj ovirajo. Pri starših opaža, kako stalno ponavljata enake napake in o tem celo razlagata drugim - brez kakršnegakoli znamenja, da bi si želela kaj drugače.
Mario je dobil pomoč v obliki žene, ki je v tem pogledu popolno nasprotje. Do 16. leta je odraščala v komuni, brez staršev, brez lastnine, z veliko discipline in v (za nas) spornih pogojih. Verjetno je prispeval tudi njen značaj (saj za sestro to ne velja), da staršem ni zamerila, da so jo zapustili in sedaj za njih lepo skrbi, z vsemi ljudmi neobremenjeno komunicira in se zna prilagoditi vsaki situaciji oziroma spremembi. Tu mu je velik vzgled. Zaradi razmer v komuni (npr. dekleta so spala skupaj, enkrat tu enkrat tam, svojih postelj niso imele, in higienski standardi nekaterih so bili res pod mejo) je razvila obsesivno potrebo po čistoči, ki se je prenesla tudi na otroka. Recimo ko pride Mario domov in ju želi objeti, ga takoj opozorita, da je v 'zunanjih oblekah' in naj se najprej stušira in preobleče. Doma zna žena ustvariti varno zavetje, a po drugi strani ima izziv, kako ju spraviti ven na kakšne oglede, v naravo... Kmalu se začnejo pojavljati vprašanja, kdaj gredo domov. Izredno lepo zna skrbeti za otroka in gospodinjstvo, za kar ji je zelo hvaležen, a ga skrbi za prihodnost otrok. Veliko se pogovarjata o tem in žena ga tolaži, da je zdaj že veliko bolje. Oba(predvsem pa Mario) se zavedata, da več motečih dejavnikov b***a spremenila pri sebi, lažje bo za otroka.
Znala sta si ustvariti ljubeče in podporno okolje, kar je hvalevredno glede na njuno preteklost. Trajalo je sicer veliko let napak in neuspelih razmerij, saj Mario doma ni imel zgleda spoštljivega partnerstva. Njegova starša sta bila 'profesionalca' v poniževanju drug drugega, verbalnem nasilju in kar je še tega, kar ne bi smelo soditi v zrel odnos (na srečo vsaj fizičnega nasilja ni bilo). A Mario je bil odločen, da to preseže.
Življenje nam postreže s pestro paleto težav, izzivov, pomanjkljivosti … ampak vedno pridejo v kompletu z rešitvami. Le da smo včasih preveč osredotočeni na težavo in rešitve niti ne vidimo. Ali pa vidimo tudi v rešitvi še eno, dodatno težavo.

FOTO: Russell Yan / Pixabay

EKSKLUZIVA ZA TEŽAVE?
Sabina se je znašla v težkem obdobju svojega življenja. Pravzaprav se je začelo, ko je spoznala, kako so njeni dobri družinski odnosi dejansko toksični. Bil je velik šok, ko je ugotovila, da jo mama zgolj izkorišča in da jo je celo življenje skušala oblikovati po svojih željah. Bratu ni mar za Sabino in se obnaša kot da je ni, mamo pa ovija okrog prsta, kadar potrebuje finančno injekcijo. Ob tem odkritju se ji je zdelo, kot da se ji je zrušil svet in bi se najraje kar poslovila od njega. Predvsem pa je mislila, da se to dogaja le njej in da ima samo ona tako smolo v življenju, ker je povsod okrog videla zadovoljne ljudi. V glavi se ji je motalo, da ni sprejeta in ljubljena, da v bistvu sploh nima družine, da se ne more izviti iz okolja, ki jo tlači in mori, ne zmore zgraditi kakovostnega partnerskega odnosa … Ob vsem tem so se začele pojavljati še zdravstvene tegobe.
V osredotočanju na svoje težave sprva niti ni dojela prijateljičine obrazložitve, da žal za svoje težave nima ekskluzive. Vsak je sicer unikaten tudi v naravi svojih težav, vendar pa ima težave prav vsakdo. Tudi (in predvsem) z družino, če se oseba želi osamosvojiti in hoditi po svoji lastni poti. Razlika je le, kako se na težave odzovemo oziroma kako jih rešujemo. Lahko jih vidimo kot velik problem in kot težavo, ki prihaja od zunaj (drugi nam delajo probleme). Lahko pa se obrnemo vase in se vprašamo, zakaj nas je življenje pripeljalo v to oziroma do te situacije. Ne rečejo zastonj, da se vse zgodi z razlogom. S takim odnosom situacijo rešimo manj boleče in hitreje.
Seveda so 'težavna' področja različna. Nekdo z levo roko opravi z družinskimi izzivi, trši oreh pa so mu poslovni izzivi, ali pa finančni. Nekdo drug uživa v svojem poklicu, nima pa sreče v partnerstvu ali pa ima težave s 'prijatelji'.
Marsikdo spretno skriva svoje težave pred drugimi, zato daje vtis, da ima popolno življenje. Prodorno oko pa bere tudi neformalno govorico.
Sabina je začela spreminjati odnos do svoje matere in bolečine, ki jih je doživljala v zadnjih letih ob maminih izpadih, so se manjšale. Začela se je učiti postavljati zase in razumeti, da mama deluje iz svoje bolečine in iz svojih pričakovanj, kakšna naj bi bila njena hčerka. In začela je razumevati, da ji ta situacija pomaga, da se osebnostno okrepi, saj idealne razmere ne podpirajo napredka ... Dosedanja vloga žrtve ji pri tem nič ne pomaga. S tem ko razume, da ni edina s težavami, se tudi manjša možnost, da se smili sama sebi. Namesto da se osredotoča na težave, se je bolj smiselno osredotočati na iskanje rešitev. V bistvu skupaj s težavo običajno dobimo tudi rešitev, vendar jo oseba (ob osredotočanju na svojo težavo) običajno spregleda.
Razumevanje, da se vsak enkrat v življenju znajde v težavnem obdobju, vsekakor ne pomeni naslajanja nad težavami drugih, pač pa zavedanje, da smo vsi v enem čolnu in da je najmanj vsaj, da situacijo vsakega spoštujemo in poskušamo razumeti.

FOTO: malcolm west / Pixabay

SAJ BOM ...
Marjano bi težko opisali kot osebo, ki se izmika nalogam in odgovornostim. Kar ji je bilo rečeno ali naloženo, je naredila. Ni bila ravno ekspresna dostava, ampak dostavljeno je bilo pravočasno! Če ne bi opravila naloge, bi se počutila zelo neprijetno. Druga zgodba pa je bila, ko je bilo treba storiti nekaj resnično zase. Že pri tako enostavnem opravilu, kot je bil sprehod, je znala briljantno zakomplicirati. Treba je bilo najprej pospraviti posodo, pa 'tega madeža na tleh res ne moremo več gledati', 'samo še na to sporočilo odgovorim, da potem naredim kljukico', mama je (spet) prosila za pomoč na vrtu … Včasih je preveč 'padla' v urejanje zapiskov (ki res niso bili nujni). In potem je začel padati dež ali se je spustila tema, v takem pa res ni prijetno hodit. Podobno se je dogajalo z ostalimi 'projekti', ki so se zadevali nje same. Kolikokrat si je obljubila sproščen ples v dnevni sobi, redno vadbo in meditacijo, poglobljen razmislek o neki temi. Pa kakšno urico neobremenjenega ležanja na ležalnem stolu pred hišo, ne da bi si ji po glavi podile kilometrske kolone misli.
Ampak njen 'šef' Ego jo je tako prefinjeno vodil po stranpoteh, da sploh ni opazila avtoceste. Je pač tiste vrste šef, ki hoče poslušne delavce in ga vsaka njihova 'neposlušnost' razjezi, da še bolj zategne zanko. Ego se dobro počuti v svojem znanem okolju, odloča se glede na pretekle (svoje ali naučene) izkušnje. Neznanega ga je strah. Predvsem pa noče, da bi mi napredovali na svoji duhovni poti, ker bi potem izgubil svojo vodstveno vlogo.
Zato je Marjano spretno vodil stran od tistega, kar bi bilo zanj pogubno, zanjo pa bistvenega pomena za njen napredek. Včasih je mislila, da je ego povezan bolj z nastopaškimi, trmastimi, sebičnimi ljudmi. Sama bi sebe težko opisala kot karkoli od tega, zato je menila, da ona z egom nima težav. A ko je spoznala njegove preobleke in igrice, je vložila ves trud, da se ga je začela čimbolj otresati. Zavestno se je ustavila, ko se je zalotila, da spet daje prednost tisti trenutek nepomembni prioriteti. Ko se je skušala popolnoma posvetiti sebi, je um napadel z vsemi sredstvi. V glavi je bilo pravo bojišče misli. To jo je tako motilo, da se ji je zdelo že nesmiselno izgubljati čas 'zase'. Izgubila je motivacijo in spet šla na stare tire. Ego je bil uspešen pri zategovanju zanke. A Marjani je bilo to dušenje vedno bolj moteče. Tudi nove življenjske situacije so ji pokazale (jo dobesedno prisilile), da mora najti avtocesto. Zbrala je vso voljo, se nehala upirati, se učila obvladovanja svojih misli (ne dajanja pozornosti nanje) in poslušanja (ter upoštevanja!) svoje intuicije. Pomemben del je bil prepoznavanje svojih ran, zaradi katerih se je podzavestno bala posvetiti sami sebi. Preko vzponov in padcev je vedno bolj napredovala in se hkrati učila, da ne sme biti preveč neučakana in nepotrpežljiva.

FOTO: Marcin from Pixabay

Naredimo in dovolimo si vse, kar je v naši moči, da bo leto 2025 takšno, kot si ga globoko v sebi želmo. Če že ne moremo vplivati na razmere v svetu, vplivajmo vsaj na razmere v svojem notranjem svetu. Več kot bo iskreno, spontano srečnih in zadovoljnih posameznikov, hitreje bo tudi širša družba bolj srečna in zadovoljna 😍.
Prebijmo led!

Vsak dan imamo veliko priložnosti za izražanje hvaležnosti, december pa je skoncentrirana priložnost 😍.
Enostavno je biti hvaležen za dobre in pozitivne strani življenja. Več izzivov pa nam dajejo tiste manj prijetne in manj pozitivne strani življenja. Pa vendar so tudi te lahko povod za občutke hvaležnosti. Ko enkrat zmoremo širši pogled na situacijo, iz distance, vidimo, zakaj smo lahko hvaležni za te, manj prijetne dogodke oziroma izkušnje. Seveda ob predpostavki, da od situacij ne bežimo in da jih skušamo reševati v najvišje dobro (dolgoročno) vseh vpletenih.
Hvala vam, da ste tudi to leto spustili delček mene v svoje življenje. Za dobro voljo, smeh, iskrico, ki ste jo prinesli s seboj. Hvala za vsako povratno informacijo, kakršnokoli. Pomaga mi, da šibkosti spreminjam v moč in da še bolj krepim svoje 'mišice' 😄.
Hvala tudi za odzive na besedila. Če vsaj enemu dajo misliti, je namen dosežen. No, tudi če ne bi nobenemu, bi bil dosežen, ker dajo misliti meni 😎.
Nimajo namena soliti pameti, pač pa zgolj podati kost za razmišljanje, za dodatno, morda še neodkrito perspektivo. Če spodbudijo k spremembam, pa še toliko bolje.

Hvala za zaupanje in dobrodošli tudi v letu 2025!

Še razmišljate, kako bi obdarovali svoje bližnje? Masaža ali terapija je lahko darilo, na katerem se ne nabira prah, povzroči pa lahko tudi dolgoročnejše 'posledice' 😊.
Lahko podarite klasično masažo (60 ali 80 minutno), terapijo - Oaza sonca (30, 60, 80 ali 110 minutno), znotraj katere lahko obdarovanec izbira med različnimi terapijami (terapevtska masaža: celega telesa ali delna, npr. hrbta, terapevtski razteg, fascijalna terapija, refleksna masaža stopal, refleksna masaža dlani, oziroma različne kombinacije le-teh), ali pa kozmoterapijo (cca 30 minut).

V mesecu decembru so darilni boni lažji za 20 % 😍.
Dodatne informacije so na voljo na www. oaza-sonca.com, ali pa kar direktno pri meni.

RAZKOŠJE NOTRANJIH KONFLIKTOV
David je vedel, da se pripravlja zabava in je pričakoval, da bo tudi on povabljen. A vabilo ni prišlo, zato je bil užaljen. Ukvarjal se je s svojim nezadovoljstvom in porabljal svojo energijo in čas za premlevanje. V bistvu pa se te zabave niti ne bi želel udeležiti, saj je vedel, da se ne bi dobro počutil, pa še darilo bi moral kupiti, kar mu je bilo v takratni finančni situaciji nenujen izdatek. Tako se je znašel v notranjem konfliktu, razpet med prizadetim egom in notranjim glaskom, ki mu je šepetal, da so mu organizatorji pravzaprav naredili uslugo. Torej kljub temu, da si je priznal, da ga na zabavo ni vleklo, je vseeno pestoval užaljenost in prizadetost.
Mateja je bila v vedno večjih dilemah, ali naj vztraja v zvezi s Damjanom ali naj jo prekine. V sebi je čutila, da jo 'vleče' navzdol in da ob njegovi pasivnosti vedno bolj 'umira'. Um pa jo je prepričeval, da ima Damjan vseeno pozitivne strani, predvsem pa se je njena hčerka iz prejšnjega zakona nanj zelo navezala. Mateja bi se počutila krivo, če bi ji odvzela 'nadomestnega očeta' (čeprav se z biološkim očetom dobro razume). Velika ovira je tudi strah, da bo ostala sama, saj te izkušnje v življenju še ni imela. V njej se je ustvarilo pravo bojišče, kjer enkrat zmaguje ena stran, že takoj naslednji trenutek pa druga stran.
Takšni notranji boji s svojimi scenariji, analizami, obračunavanji (pa čeprav 'le' v mislih) … povzročajo precej notranjih napetosti in če trajajo predolgo, lahko vodijo v resnejše diagnoze. Pri Mateji se je pokazalo v močnih vnetjih v ramenskem predelu, ki so bile potencirane tudi z naravo njenega dela. Za kratek čas je šlo na bolje, a so se bolečine ponovno pojavile. Tudi sama je ugotovila, da so se zmanjšale takrat, ko je bila popolnoma sproščena in se ni ukvarjala s svojo življenjsko situacijo.
Biti iskren do sebe in slediti svojemu notranjemu glasu zahteva (vsaj na začetku) precej močne volje, poguma in samospoštovanja, a ko prenehamo podpirati in podpihovati notranje konflikte, nas čaka najlepša možna nagrada – notranji mir, pomirjenost sam s sabo in s svetom ter tisti čudovit občutek, da se vse dogaja v najvišje dobro vseh.

Slika: clipart-library.com

ODSEVI NAŠE NARAVNANOSTI
Karolina se je z renčečimi psi prvič srečala med kolesarjenjem čez bosansko vasico. Krdelo podivjanih psov se je očitno odločilo, da ji bo vlilo strah v kosti in jo je začelo zasledovati, medtem ko je poganjala pedala skozi vas. Začutila je, da mora biti situaciji kos in ohraniti hladno glavo. Prevladujoča misel je bila, da za paniko ni prostora, saj bi to pomenilo njen poraz. Zato ni razmišljala, kaj vse se bo potencialno zgodilo, ampak je poganjala pedala in ohranjala mirnost. Krdelo se je včasih približalo, pa spet oddaljilo. Na trenutke jo je obiskala tesnoba in hitra misel, kaj pa če …., ki pa jo je hitro nadomestila z zaupanjem, da se bo nekako že rešila … Pojma ni imela, koliko časa je vodila to krdelo psov, ampak enkrat je začelo renčanje pojenjati in se počasi oddaljevati. Hvaležnost se je narisala na Karolininem obrazu.
Naslednje srečanje s tropom opic je bilo v vzhodnoazijskem parku. Domnevno zato, ker naj bi bila Karolina preveč domača z eno od opic, so se očitno odločile, da ji pokažejo, kar ji gre … Medtem ko se je sprehajala čez park, so jo začele zasledovati, kregati, bentiti, renčati. Spet je bila na čelu povorke in spet se je opogumljala, da mora ohranjati svoj mir in se ne prepustiti paniki. Tako so se sprehajale skozi park, Karolina v ospredju, za njo pa akustična spremljava. Končno so tudi opice spoznale, da to njihovo zalezovanje nikamor ne pelje.
Kasneje pa je kdovezakaj zbudila pozornost še enega krdela divjih psov, ki je začel glasno stopati po njenih stopinjah. Zdaj je imela Karolina že preizkušen akcijski načrt, tako da so psi po neuspešnem ustrahovanju s svojimi glasilkami (morebitnih vizualnih groženj pa Karolina tako ali tako ni videla) raje odšli svojo pot.
Te izkušnje so jo prepričale, kako pomembna je naša naravnanost. Živali čutijo, v kakšnem stanju smo, kaj nosimo v sebi: začutijo naš strah ali našo mirnost. Ko začutijo strah, jezo, agresijo, se bodo odzvale. Začutijo, če je v človeku globok mir, če žival sprejema kot svojega prijatelja. Primeri so, ko nekateri ljudje uspejo doseči osebni stik z običajno krvoločnimi živalmi, ki bi 'v normalnih razmerah' človeka raztrgale. To je uspeh, ki ga zmore doseči le izredno stabilna, uravnovešena in čista oseba.
Za konec pa retorično vprašanje: je problem žival ali človek?

FOTO: kingmarianandqueenanna

NAMEŠČANJE ŽELODCA (ZLATNIKA)

Nameščanje želodca je nežna in prijetna, a učinkovita metoda, s katero vrnemo želodec v svoj prvotni položaj. Hitri tempo življenja nam servira konstantni stres. Strah in stres pa sta glavna vzroka za psiho-fizično neravnovesje, ki lahko povzroči tudi premik želodca. Po pomoč se lahko obrnemo tudi k starodavnim znanjem, ki so se prenašala iz roda v rod in so se izkazala za učinkovita. Eno takih je namestitev želodca na njegovo pravo mesto.

Želodec se razteza od požiralnika do dvanajstnika in predstavlja pomemben del prebavnega trakta.

Zlatnik pa je, po ajurvedskih virih, podoben velikemu jajcu, ki je položeno pravokotno na hrbtenico. Na njem poteka energijska nit, ki na koncu nosi energijsko kroglo. Skozi to kroglo poteka na tisoče tankih energijskih kanalov. To daje zlatniku izjemen fizični in energijski potencial.

Želodec se lahko minimalno premakne navzgor (zaradi čustvenih obremenitev, skrbi ...) ali navzdol (zaradi pritiskov, da nekaj naredimo, čim prej zaključimo, da pridemo pravočasno ...). Pri tem se zakrčimo in nepravilno dihamo. Lahko pa se premakne celo do 12 cm navzgor in 17 cm navzdol.

Vsako gibanje želodca vpliva na delovanje vseh notranjih organov. Če želodec ni pravilno nameščen, lahko to vodi do številnih zdravstvenih težav, vključno z oslabitvijo notranjih organov. Najpogostejša vzroka za premik želodca sta STRAH in STRES. Ste tudi vi občutili, da vas zaradi stresa boli želodec?

Med ostalimi dejavniki so tudi:
blokirana ali oslabljena srčna čakra
čustvena preobčutljivost
energijski napadi
pomanjkanje energije
nagla jeza
premočen nagon
preobremenjenosti
stres
izbruhi jeze
velik občutek krivde
strah …

Kako se kažejo težave z želodcem?
napihnjenost
spahovanje
gastritis
Helicobacter pylori
pomanjkanje ali preveč želodčne kisline
bolečine
driska ali zaprtost
hiatusna hernija
zmeda v glavi
omotica
tresenje
zmedenost
utrujenosti
nepojasnjene težave

Veliko omenjenih težav je moč odpraviti že s to preprosto, a učinkovito tehniko.

Terapija je popolnoma NEBOLEČA. Je VAREN postopek, ki ga večina doživlja zelo sproščujoče. Postopek vključuje postavitev diagnoze, pripravo telesa ter namestitev želodca (zlatnika) na njegovo prvotno mesto s pomočjo vakuma.

Vrednost obiska (okvirno pol ure) je 35 EUR.

Pri tem postopku pa velja PRIPOROČILO: da bi dosegli čim boljši in čim bolj trajen rezultat, je pred nameščanjem želodca priporočeno opraviti tri KOZMOTERAPIJE, ki spodbudijo samozdravljenje telesa, odstranijo nakopičen stres in ostale blokade.

Dobrodošli.

MOČNA VOLJA
Marjan je kmalu kot otrok dojel, da mu je lažje, če svoje volje ne uveljavlja preveč. V bistvu je najbolje, če je sploh ne. Tako je imel svoj (navidezni) mir in ker se je situacijam dobro prilagajal, niti trpel ni hudo. Še uporniški čas najstništva je preživel v tem slogu. Uspešno se je navzel tudi prepričanja, da močna volja ne pelje nikamor in da trmarjenje ni lastnost, ki bi bila zaželena.
Potem pa so se mu začela odpirati obzorja in začel je spoznavati, da močna volja (ali po domače trma) ni zgolj problem. Lahko postane problem, če se za njo skriva volja ega, ki se želi dokazovati, ki hoče biti na vsako silo drugačen od drugih, ki se želi maščevati, nagajati … Takrat močno voljo spremljajo napadalnost, užaljenost, žaljenje …
Kadar pa močna volja izvira iz globoke notranje želje, da se odločamo tako, da bomo podprli sebe na poti do svojega notranjega miru (iz česar izhaja vse ostalo), je takšni močni volji potrebno dati svoje mesto. Kadar se zavedamo njenega pomena in namena ter kadar gradimo na svoji stabilnosti in zdravi samozavesti, potem je tudi način uveljavljanja močne volje bolj 'zrel'. Ni več agresivnosti, pač pa mirno, stabilno, uvidevno doseganje tistega, kar je za nas pomembno. In Marjan je spoznal tudi, da kar je zares dobro zanj, je zares dobro tudi za druge.
Nekateri bližnji so bili presenečeni, saj ga takega niso poznali, in se na njegovo 'trmo' burno odzvali. Ker ni več pogoltnil vsega, kar so mu pripravili, so bili seveda užaloščeni in nekateri celo jezni nanj. Zavedal se je, da njihov ego trpi, ker mu ni več ustreženo, a je, čeprav večkrat v solzah sam s sabo, vztrajal. Pogum mu je dajal stavek, ki ga je nekje slišal: Kdor te spoštuje, sprejme tvojo voljo; kdor je ne sprejme, te ne spoštuje. 'Zakaj bi se še naprej na vse pretege trudil za naklonjenost in pozornost ljudi, ki me ne spoštujejo v celoti kot človeka? Kljub vsemu jih pa lahko spoštujem in sprejemam njihovo odločitev.'
Preobrazba ni bila enostavna niti kratka. Trajalo je skupaj kar nekaj let, da je najprej zbral pogum, se notranje okrepil, začel s prvimi koraki, kjer je naredil še marsikatero napako, ki jo je kasneje odpravljal. Bolj kot se je mojstril, manjši je bil odpor s strani okolice ter večje je bilo razumevanje in podpora.
Vaja dela mojstra, vedno manj je bilo potenja, tresočega glasu in občutkov krivde. Danes zna Marjan svojo voljo uveljaviti suvereno in mirno.

ZAPEČENI VTISI
Silva je imela v prvem letniku srednje šole nekaj sošolk iz Kočevskega, ki so govorile svoje narečje pod vplivom kočevarskega (nemškega) jezika. Eden izmed načinov govora, ki je bil za Silvo nov, je bila uporaba 'rabiti' (kot dobesedni prevod glagola 'brauchen'. 'Ne rabim vsega pisati', 'Ne rabiš iti z mano, če nimaš časa', 'Tole pa rabiš slišat!', 'Zakaj rabiš to packat?' je nekaj primerov. Silva je to slišala, a ni prevzela načina govorjenja. Čez skoraj dve desetletji pa se je zalotila, da se ji je ta način govora prikradel v misli, v njene miselne stavke. S sošolkami ni imela stikov že odkar je v drugem letniku zamenjala razred. Zanimivo ji je bilo, kako se je po vseh teh letih ta besedna zveza pojavila ali prebudila v njenih možganih. Več pozornosti pa temu ni dajala. Še bolj presenečena pa je bila, ko je po skoraj štiridesetih letih zaslišala izgovoriti stavek, kot so ga govorile njene nekdanje sošolke! To se ji je ponovilo še nekajkrat. Zanjo je bil to dokaz, kako močno se nekatere besede ali izkušnje vtisnejo v človeka. Ta primer je sicer zelo nedolžen, ko pa gre za močnejše besede ali izkušnje, ki vplivajo na življenje posameznika, zgodba dobi popolnoma drugačno težo.
Emanuela je še v zrelih letih vsakič, ko je odprla pipo, 'slišala' svojo mamo, da ne sme trošiti vode. Celo mladost je namreč poslušala jezna opozorila, naj ne porabi preveč vode. Kadarkoli je odprla hladilnik, se je 'pojavila' mama in jo pripravila do tega, da je čim hitreje vzela stvari iz njega, da se mama ne bi razhudila. Ko je prižgala luč, se je 'oglasil' mamin glas, da naj jo ugasne, ker porablja preveč elektrike. Celo v službi je prosila sodelavce, če lahko ugasne luč, ki je po nepotrebnem gorela, saj da je tako navajena. Za Emanuelo je velik izziv, da predela zapečene vtise in preraste omejitve, ki ji jih je vcepila mama, ter se začne sproščeno gibati po svetu.
So pa tudi prijetnejši vtisi. Ob siceršnji obilici kritik je mama najstnici Marjani enkrat povedala, da ima lepe noge. Marjana je bila presenečena, saj od mame tega ni pričakovala, in pohvala se je usedla v njeno zavest ter vsaj malo dvignila njeno zrušeno samozavest.

FOTO: Rosi Gritl-Hutton, Pixabay

NOVOST - 2. del :)
Kozmoterapija se izvaja neposredno na fizičnem telesu (preko oblačil). Terapevt s pritiski na konkretne točke odkriva in obravnava zablokirane dele ter spodbuja naravno samozdravljenje.
Že po prvi terapiji ljudje začutijo spremembo, v povprečju pa so potrebne tri terapije. V primeru večjih težav je potrebno več obiskov. Če smo dolga leta obremenjevali svoje telo, je nesmotrno pričakovati, da bo telo v kratkem času ponovno vzpostavilo svoje ravnovesje. Bodimo uvidevni in potrpežljivi do svojega čudovitega 'stroja' in mu dajmo čas, ki ga potrebuje.
Vsako telo je edinstveno in se tudi na terapije odziva edinstveno. Med odzivi strank po terapijah pa so:
- čutim večji mir / pomirjen-a sem
- imam več energije
- imam občutek, kot da sem zaščiten-a
- lažje spim
- ne razburi me več vsaka stvar
Kozmoterapija je most med starodavnimi modrostmi in sodobno znanostjo, ki ponuja priložnost za celostno zdravljenje, preobrazbo in osebno rast. Telo je neverjeten sistem, sposoben samozdravljenja, če le ima pogoje za to. In tu pomaga kozmoterapija, ki aktivira telesne procese samozdravljenja, podpira imunski sistem in spodbuja fizično blaginjo. Pomaga odstraniti energijske blokade, ki povzročajo čustveno in fizično nelagodje, in omogoča osvoboditev od preteklih travm, strahov in omejujočih prepričanj. Pripomore k doseganju globoke sprostitve, povezavi s svojim notranjim jazom in občutku notranjega miru. Z njeno pomočjo spoznavamo sebe na globlji ravni, svoje resnične potrebe in želje ter se usmerimo na pot k uresničenju svojega polnega potenciala. Kozmoterapija deluje na vseh ravneh (fizični, mentalni, čustveni in duhovni) naše biti ter naslavlja širok spekter težav, saj obravnava človeka kot celoto.
Zakaj bi vas blokade in ovire omejevale na poti do vašega notranjega miru in sreče?

Investicija v kozmoterapijo znaša 35 €. En obisk traja približno pol ure.
Ker je dostopnost do zdravja ključnega pomena, je kozmoterapija brezplačna za otroke do 14. leta ter ljudi s težkimi boleznimi in močno voljo do spremembe :)