Srčni tek z Ano

Ali veš, da najtežji trenutek ni tisti prvi kilometer? Pa tudi tisti zadnji ne.

Najtežji trenutek, ki ti ga lahko izpostavim je zagotovo tisto tiho popoldne v šestem tednu, ko si tri tedne redno tekla in si se počutila močno in ponosno, potem pa se nekega dne, kar preprosto ne obuješ. In naslednji dan se ti zgodi enako in se spet ne. V tretjem dnevu pa si že našla neko razlago, zakaj vse skupaj itak nima smisla. Ti je znano?
Ravno tukaj v takih trenutkih odneha največ žensk. Ne, ker bi bilo krivo pomanjkanje kondicije, ampak zato, ker so v tem najtežjem trenutku ostale popolnoma same. Kako to vem?
Vem, ker sem v takem trenutku odnehala tudi jaz sama in to večkrat. In vem tudi, kaj bi takrat lahko spremenilo popolnoma vse: samo, da bi to nekdo opazil. Da bi mi nekdo isti dan lahko napisal ali rekel: hej, vidim te in te razumem, pridi, grem ob tebi in greva počasi v tvojem ritmu.

Zato ti pri svojem delu ne bom prodajala motivacije, ker danes že veva, da motivacija je nekaj, kar pride in gre in prav takrat, ko gre, se lahko sklene največ napačnoh odločitev za katere ti je kasneje vedno žal. Ravno zato ti dajem nekaj drugega, to, da imaš stalno podporo in da ne boš (več) sama v tem. In ravno to, da je nekdo ob tebi ravno takrat, ko bi najlažje samo odnehala je zlata vredno.

Če si točno to tudi sama iskala, ne, da bi znala poimenovati, potem zdaj veš, kako se temu reče. In veš, kje me v tem primeru najdeš. Pišeš mi lahko v sporočilo ali se prijaviš preko moje spletne strani na povezavi v profilu.

Ko te gledam teči, ne vidim tega, kar misliš.

Ne gledam tvoje hitrosti in ne štejem tvojih kilometrov. To je pomembno vedeti.

Gledam, kje ti v tisti sedmi minuti popusti drža, kako pristaneš na svoje stopalo, kje se ti napne rama, ki se ne bi smela. In že vnaprej vidim, kaj te bo čez dva meseca začelo boleti, če tega ne noš popravila zdaj.
To ni neka čarovnija. To je dvanajst let mojega opazovanja, mojih izkušenj in eno pravilo: nikoli te ne bom zasula s stotimi napotki, ki ti na konec koncev ne bodo nič koristili. Poiščem pa tisto eno stvar, ki spremeni vse ostalo.

Potrebuješ tisto eno pravo informacijo, ki bo prišla ob pravem času in to od nekoga, ki te bo resnično videl. In to ti lahko nudim.

Zato imaš zdaj možnost, da pogledam tvoj tek, napiši mi v sporočilo “ANALIZA TEKA”. Rada ti bom povedala kje delaš napake, ki te lahko vodijo v poškodbe in na kakšen način lahko izboljšaš svoj trening. Primerno za vse tiste, ki že trenirate ali pa sploh še ne.

Leta so mi govorili, da je moje telo motor.

Da bo delal le, če ga bom dovolj priganjala. In da, če ne bo delal, potem je težava sigurno v meni - kar bi pomenilo, da imam premalo discipline in absolutno premalo volje.

Danes pa vem, da to ni res. Tvoje telo ni motor. Je nekaj veliko, veliko bolj modrega. Spodaj ti razložim..
Tvoja mišica ni le tkivo, ki bi te premikalo, ampak je pravzaprav žleza, ki ob vsakem tvojem koraku sprošča snovi, ki pomirjajo tvoje misli, uravnavajo tvoje hormone in dvigajo tvoje razpoloženje.

Tvoj cikel zato ni ovira, ki jo moraš pretrpeti čez to obdobje, ampak je tvoj zemljevid, ki ti bo povedal, kdaj lahko poletiš in kdaj je čas za nežnost do sebe. Tvoje telo po štiridesetih ni nekaj, kar izgubljaš, ampak je tvoje telo, ki ga končno lahko spet razumeš.❤️

Ko sem to dojela tudi sama, se je pri meni vse bistveno spremenilo. Nehala sem končno teči proti sebi in sem začela teči v ritmu sama s sabo. In prvič v življenju je zame tek postal nekaj, česar nisem mogla čakati.
To je tisto, kar učim. Ne kako teči hitreje, ampak kako teči tako, da te tek napolni z energijo in ne obratno - da bi te izpraznil.

Sledi mi za več. 💪

Planer, ki sem ga naredila, sem v resnici naredila naprej zase. Za tisto žensko, katera sem bila pri šestindvajsetih.

Takrat si nisem želela še enega načrta treninga. Načrtov je bilo res dovolj - vsi so mi govorili, koliko moram teči in kako hitro. Nihče pa mi ni povedal, kaj naj naredim v tisti sedmi minuti, ko mi glava zavpije, naj neham. Nihče mi ni razložil, zakaj mi en teden gre, drugi teden pa je vsak korak moj notranji boj. Nihče mi ni dovolil, da bi bila počasna in da je to čisto v redu.

Zato sem naredila nekaj drugega. Ne načrt, ki ti bo govoril, da moraš več teči. Ampak tvojega osebnega spremljevalca skozi vseh 90 dni, kar pomeni skozi dneve, ko ti gre in skozi tiste dneve, ko se ti prav nič ne ljubi.
Takega ki te (na)uči poslušati svoje telo, brez, da bi se z njim borila. In takega, ki ti dovoli, da si prijazna sama do sebe.

Poimenovala sem ga” V ritmu sama s sabo”, ker je točno to njegov namen. Ne, da greš proti sebi. Da greš usklajeno sama s sabo. Čisto po tvojem ritmu.

Če čutiš, da bi ga tista tvoja verzija izpred let potrebovala - je končno in težko pričakovano zdaj tukaj.

Napiši mi “PLANER”, pa ti povem ali bi ti prišel, glede na tvojo situacijo prav. Sem le eno sporočilo stran.

Pri šestindvajsetih sem stopila s tekaške steze in nisem več pogledala nazaj.

Ne zato, ker ne bi zmogla, ampak, ker me je bilo tako zelo sram. Sram me je bilo, da me nekdo vidi, kako težko mi je, kako počasna sem, kako se moje telo trudi in še kakšen izgovor bi se našel. Šla sem domov in si rekla, da pač nisem za to in tej “svoji” zgodbi verjela naslednjih nekaj let.

Nekaj let sem mislila, da obstajajo ljudje, ki so tekači in tisti ljudje, ki to pač nismo. Da je nekaj v meni preprosto drugače.

Danes vem, da to ni bila moja resnica. Ni me ustavilo to, da nisem imela nobene kondicije. Ustavil pa me je moj sram, ki sem ga čutila tako dolgo. In sram, ki ga mogoče prav zdaj čutiš tudi ti, ti ne pove, da nisi za nekaj narejena, pove pa ti, da si to preveč želiš, da bi tvegala, da bi ti spet spodletelo.

Ko sem se vrnila, se nisem vrnila k teku. Vrnila sem se najprej in izključno k sebi. In od takrat delam samo eno stvar: pomagam ženskam, da se ne ustavijo tam, kjer sem se jaz, kar pomeni: najprej pri sramu, ki jim govori, da to pač ni za njih in da itak ne bodo zmogle.

Če to bereš in ti nekaj v tvojih prsih odgovarja, ti pišem zelo naravnost: nisi prepozna in nikoli nisi bila napačna. Samo predolgo si bila sama v vsem skupaj. Zdaj imaš možnost, da to tudi spremeniš. Pogovorim se rada s tabo, zato mi napiši “SABOTAŽA” in skupaj lahko odlrijeva tisto, kar si mislila, da je bilo do zdaj zate popolnoma nedosegljivo. Si pripravljena?

Veš, kaj te v resnici ustavlja? Ni čas. Ni kondicija. Je strah.

Strah, da boš prepočasna. Da te bo kdo gledal. Da boš spet nekaj začela in spet nehala in da bo to še en dokaz, da »meni pač ne uspe«.
Malokatera to izreče na glas. A skoraj vsaka ženska, ki pride do mene, to nekje globoko nosi.
Pa ti povem nekaj, kar sem se v teh letih naučila: Strah ni znak, da nisi pripravljena. Strah je znak, da ti to nekaj pomeni, da ti je mar zase , prav tako, da ti je mar za svoje počutje in zdravje.

Nihče se ne boji stvari, če mu je vseeno. Če te je strah spet začeti, pa pomeni, da ti zares ni vseeno zase in to je najboljše izhodišče, kar obstaja.
Ni ti treba biti pogumna. Ni ti treba imeti vsega premišljenega. Ni ti treba teči hitro, dolge proge ali »kot se spodobi«.

Treba je narediti samo tisti prvi korak, ki bo majhen, počasen in samo tvoj, da se najprej začutiš. In potem počasi naslednjega. Ne proti strahu, ampak skupaj z njim.

Ženske, s katerimi delam, skoraj nikoli ne začnejo zato, ker so nehale biti prestrašene. Začnejo, ker se odločijo, da bodo šle kljub vsemu in tudi, če jih je strah. In čez nekaj tednov skoraj vse ugotovijo zelo podobno: da tisto, česar so se najbolj bale, sploh ni bilo tam oziroma ni bilo resnično. Ker saj vemo, da je strah le Iluzija, ki je znotraj votla, okoli je pa nič ni. Kajne?
Če je tudi tebe strah in vseeno čutiš, da je čas - to je tvoj pravi znak. Ne, ker si nehala dvomiti vase, ampak, ker si se navkljub dvomu odločila v prvi vrsti sama zase.

Predlagam ti v kolikor čutiš, da je čas, so vrata zate odprta, povezava te čaka v prvem komentarju, ali pa mi napiši RITEM in se ti osebno oglasim. Pogovoriva se in povem ti, kako z mano lahko začneš, brez kakršnegakoli pritiska. V čisto tvojem ritmu. ❤️

“Nimam energije za tek.” Leta in leta sem to verjela, dokler nisem razumela, da je ravno obratno.

Zdelo se mi je nekako logično: energije imam malo, tek jo bo použil, torej si ga ne morem privoščiti. Počakam, da se najprej naspim, umirim, uredim , no potem bom pa tekla.

Samo tisti “potem” ni nikoli prišel. Ker bolj, ko sem počivala, bolj sem bila utrujena.

Pa poglejva, kaj se v resnici dogaja:

Globoko v tvojih mišicah so drobne elektrarne, kar pomeni, da tvoje telo v njih ustvarja energijo. In tako, kot vsaka mišica: bolj, ko jih uporabljaš, več jih telo zgradi in močnejše postanejo. Vsak tek je pravzaprav sporočilo telesu: potrebujem več energije, zgradi mi več teh elektrarn.

Z drugimi besedami: energije nimaš zato, ker premalo počivaš. Nimaš je ker tvoje telo ne dobi razloga, da bi jo sploh lahko ustvarilo.

In tukaj je tisto, kar postane pomembno po 40.:

Ravno v obdobju, ko se hormoni spreminjajo in je utrujenost najbolj vsakdanja, telo teh elektrarn samo od sebe ne gradi tako pridno, kot jih je nekoč. Potrebuje spodbudo. In nežen, reden tek je ena najlepših, kar mu jih lahko daš. Tukaj ne govorim o izčrpavanju, ampak ravno dovolj, da telo reče: prav, ustvarim ti več moči.

Zato utrujenost ni znak, da tek ne bi bil zate, ampak obratno: je znak, da tvoje telo že predolgo ni imelo razloga, da bi sploh lahko zgradilo energijo.

Ne začneš teči, ko boš končno imela energijo. Energijo dobiš, ker začneš -v svojem ritmu, počasi, brez pritiska.

Če se v tem prepoznaš in želiš tak začetek, kar pomeni nežen in prilagojen tvojemu telesu po 35+ , potem te povezava čaka v komentarju in na povezavi v profilu, ali mi napiši “RITEM”.

Danes je zadnji dan avgusta. In verjetno tudi zadnji dan, ko si še lahko rečeš: »Septembra pa res začnem.«

Jutri je september. In takrat ta stavek nima več kam.

Tri stvari, jasno in brez ovinkov.

Prvič: planer »V ritmu sama s sabo« je na voljo, 49,00 €. 90 dni te pelje čez september, oktober in november. Do konca leta.

Drugič: septembra imam prosti dve mesti za 1:1 in eno mesto za ekipo. To ni marketinški stavek. Toliko jih je, ker več žensk enostavno ne morem spremljati na način, kot jih hočem spremljati.

Tretjič: in to je tisto, kar v resnici hočem, da danes slišiš: če si ves avgust brala moje objave in se v njih prepoznavala, pa nisi naredila nič, to ni tvoja lenoba, ampak STRAH, da bi bilo spet tako, kot zadnjič.

Razumem ta strah. Sama sem ga imela pet let.

Ampak strah, pred še enim neuspehom ne izgine sam od sebe, sploh pa s čakanjem. Izgine samo z eno stvarjo, da stopiš izven okvirja in da tokrat pri tem ne boš ostala sama.

Obe povezavi najdeš tukaj za planer:

https://srcnitekzano.lovable.app

in tukaj je prijava na sodelovanje:

www.luxury-smartsell.com/srcni-tek

Ali mi preprosto napiši DM: »SABOTAŽA«.

September je čez nekaj ur. Kje boš 1. decembra?