Bee-Tox

mo naravni belokranjski med, še zdaj se spomnim prvih 30 litrov, ki sva jih pridelala in zdelo se nama je ogromno. Res sva začela naivno, v resnici so naju drugi »prisilili« v posel, ker so v lokalnem okolju ljudje začeli od naju kupovati najin pridelek. To naju je spodbudilo, da sva začela širiti najino čebelarstvo, povečevati najin pridelek in vedno večja je bila tudi najina želja, da nastane pravi čebelarski posel. Imava dva otroka in s hvaležnostjo sem bila zadnjih deset let izključno mama. Ko so malčki vstopili v šolo, sem začela razmišljati o službi – a v Beli krajini pravih priložnosti ni bilo, hkrati pa je v meni rasla želja, da moj hobi spremenim v posel. Verjela sem, da znamo pridelati kvaliteten med in zbirala sem pogum, da ga ponudim trgu. Hotela sem dobiti potrditev, če je naš med resnično dober, zato smo se poleti 2017 prijavili na mednarodno ocenjevanje medu na sejmu Agra. Težko opišem, kako nas je presenetilo, da smo že takoj prejeli srebrno priznanje za naš gozdni med. Najprej smo z družino proslavili nagrado, jaz pa sem vedela, da zdaj ni več izgovora: potrebno bo iti na trg. Začela sem skromno, pred trgovskim centrom v Črnomlju. Moj Matjaž je hodil v službo, jaz pa sem preživljala jesenske in zimske dni na moji stojnici. Odlično se mi je zdelo, da sem razprodala celotno letino, čeprav so bile to še res majhne številke. Vse, kar sva zaslužila, sva vložila v razširitev čebelnjaka in sčasoma tudi v razvoj novih produktov. Na najinem čebelarstvu pridelujeva gozdni, cvetlični, akacijev, kostanjev in lipov med, seveda je na stojnici prodaja lažja, če postrežem medico... obenem pa sem ves čas ustvarjala kombinacije medu z dodatki liofiliziranega sadja, kremnega medu, borovnice in podobno. Od takrat sva z možem postala ena najbolj cenjenih čebelarjev v Beli krajini. Vse skupaj sva prejela 7 nagrad na različnih mednarodnih ocenjevanjih medu, ki sva jih letos kronala z najprestižnejšo – zlatim priznanjem za cvetlični med na sejmu Agra 2020. Kvalitetnega medu v Sloveniji (in zlasti pri nas v Beli krajini) ne manjka, a malo je čebelarjev, ki ga uporabljajo kot surovino za svoje lastne izdelke. Eksperimentirala sem v mnogo smeri, od izdelave prehranskih dodatkov, gurmanskih specialitet, do apiterapije in kozmetike. Ves prosti čas sem vlagala v razvoj. Vsak čebelar se sooča s piki. Vedno, ko je katera od naših čebel pičila moja otroka, sem jim govorila, da ni to nič narobe – ljudska modrost pravi, da je to v resnici zdravo, saj da čebelica svoje življenje za ta pik. In ob enem od takih trenutkov, ko sem tolažila otroka, da bo zaradi čebeljega pika bolj zdrav, sem začela razmišljati, da je čebelji strup v resnici zelo zanimiva učinkovina ...

... iz čebeljega strupa bi se dalo narediti marsikaj uporabnega. Mnogo ur sem posvetila raziskovanju. Čebelji strup deluje izjemno protivnetno, antivirusno in antibakterijsko. Dobro je znano tudi, da se ob čebeljem piku pospeši prekrvavitev, tvoriti se začneta kolagen ter elastin in nasplošno se poveča obnovitvena funkcija kože. Uporablja se celo kot eno redkih zdravil, ki blaži posledice multiple skleroze in skozi zgodovino poznamo več primerov antičnih kultur, ki so z apiterapijo s čebeljimi piki, ko so čebele prislonili na kožo zdravili artritis. To je zelo učinkovito zlasti pri zdravljenju kroničnih bolečin in vseh sklepnih obolenj. A žal je pridobivanje čebeljega strupa skoraj nemogoče v količinah, ki bi omogočale kakršnokoli predelavo. Čebele ob piku umrejo in odgovorni čebelarji zato tega ne bomo poskušali. Vseeno me vprašanje, »kaj pa če« ni pustilo spati. Prepričana sem bila, da bi se dalo na nek način pripraviti čebele, da začno izločati strup, brez da bi pičile. Morda bi se jih dalo kako spodbuditi. Naključje me je pripeljalo do mladega čebelarja inovatorja na Hrvaškem, ki je eksperimentiral s pridobivanjem čebeljega strupa. Skupaj z njim sva metodo izpilila in jo prilagodila za potrebe naših čebeljih družin, tako da sva pred vhode v naše panje namestila plošče iz posebnega steklenega materiala, na katere čebele pičijo in ob tem spustijo 1/3 svojega strupa. Še veliko jim ga ostane za samoobrambo. Da je to za čebele resnično neškodljivo, na posameznem panju pobiramo strup le 25 minut na vsake tri dni. Vzdraženost čebel pri tem je enaka kot pri pridobivanju cvetnega prahu ali odvzemanju medu za točenje. Iz enega panja tako v enem nabiranju dobimo ¼ grama čebeljega strupa. To je ena najbolj redkih zdravilnih učinkovin na svetu, ki jo marsikdo zaradi svoje posebnosti in visoke cene imenuje eliksir... ko sem pridelala prvo stekleničko, sem z njo ravnala kot z zlatom. Brez težav bi čebelji strup prodajala kot surovino – a zdelo se mi je, da bi bila to velika škoda – in začela sem iskati način, da iz apitoksina ustvarim lasten izdelek. Znova sem se spomnila na vse trenutke, ko je koga v naši družini pičila čebela in mojo pozornost usmerila, ne na bolečino, ampak na kožo. Ta se ob piku napne in zgladi. Zagotovo bi lahko iz čebeljega strupa nastala izjemna krema, z odličnim učinkovanjem na kožo! O izdelavi krem tedaj nisem vedela prav veliko, zato sem se pri priznani farmacevtki vključila v tečaj izdelave krem in se intenzivno poglobila v kozmetologijo. Medtem, ko smo širili družinsko čebelje posestvo sem svoj prosti čas posvečala študiju različnih spojin in sestavin ter eksperimentiranju z recepturami. Za kuhinjskim pultom sem izdelovala prve vzorce in iskala informacije povsod, kjer je bilo to mogoče. Sprva je šlo vse narobe. Krema je bila zrnasta, na koži je bil občutek masten, nastala so mazila, ki niso dišala in mnogo prvih poskusnih krem je izničilo učinkovanje strupa. Ne štejem več, koliko poskusnih receptur je nastalo. Eksperimentiranje je trajalo skoraj dve leti, neuspešno. A nekega zimskega popoldneva pred dvema letoma sem se po naključju srečala s priznanim profesorjem na Zagrebški fakulteti, ki se ukvarja s kemijo strupov. Pojasnil mi je posebnosti apitoksina. To je bila ključna skrivnost in tisto, kar mi je manjkalo. Čebelji strup, ki ga naberem pred panji, se postrga iz naših zbiralnih plošč, nato ga še v istem trenutku za dalj časa zamrznem. Postopek, ki sledi je pa naša skrivnost. Po skoraj treh letih razvoja sem imela v rokah izdelek, ki je vrhunske kakovosti. Tako je iz enega najredkejših eliksirjev v naravi nastala kraljevska krema za glajenje kože: BEE QUEEN z visoko vsebnostjo čebeljega strupa. Za vsak mililiter kreme, ki jo proizvedem, so potrebnih vsaj 5 čebeljih pikov. Nobena krema z vsebnostjo naravnega čebeljega strupa nikdar ne bo nastala v velikem farmacevtskem podjetju: en čebelji panj lahko ustvari največ 10 stekleničk na teden. Niti z genskim inženiringom in umetnim opraševanjem ne bi nobeno veliko podjetje uspelo ustvariti dovolj apitoksina, da bi se jim izplačala množična proizvodnja. Mojo idejo sem predstavila tudi Podjetniškemu inkubatorju Bela krajina. Njihova vloga pri tej zgodbi je velikega pomena. Ponudili so mi razna svetovanja, mentorstva, predavanja in podporo v vseh oblikah. Z njihovo pomočjo sem kremo certificirala in junija 2020 izdelala vse potrebne analize in pridobila certifikate za prodajo, zagotovo edine kreme, ki vsebuje 100% naravni čebelji strup belokranjskih čebel. Zdaj je ta eliksir zdravja za vašo kožo prvič na voljo tudi vam – a v zelo, zelo omejenih količinah. Ker kot odgovorna čebelarka nikoli ne bom pristala, da moje čebelje družine zaradi pridelave strupa trpijo. Vabim vas, da poskusite zagotovo najbolj prestižno kremo pri nas, ki je zaradi omejene količine pridelave izjemno redka.