Vanjin Dotik

Morda se na prvi pogled zdi, da delam sto različnih stvari. V resnici jih pa ne.

Ko pogledate moje objave, lahko hitro dobite občutek, da govorim o zelo različnih področjih.

Enkrat pišem o živčnem sistemu, drugič o odnosih, notranjem otroku, stilih navezanosti, čustvenem prehranjevanju, psihosomatiki, duševnem zdravju, energiji, meridianih, telesu, prehrani, sprostitvi ali užitku.

Morda je videti precej raztreseno, ampak meni vse to pripoveduje eno samo zgodbo . Zgodbo o posamezniku kot celoti.

Pri svojem delu posameznika ne želim gledati skozi eno samo področje. Zanima me širša slika in način, kako se različni deli našega življenja med seboj prepletajo.Pravzaprav sem od nekdaj gledala na človeka tako. Celostno. Zato sem tudi iskala odgovore zase tako, da sem črpala znanja iz več področij.

Naše duševno zdravje ni ločeno od našega telesa. Naši odnosi niso ločeni od tega, kar smo doživeli v primarnem okolju. Naš odnos do hrane ni ločen od naših čustev in prepričanj. Način, kako postavljamo meje, počivamo, delamo, doživljamo stres ali iščemo užitek, je pogosto povezan z vzorci, ki smo jih skozi življenje razvili.

Zato me zanima predvsem človek v svojem biopsihosocialnem kontekstu. Skozi telesni, miselni, čustveni, socialni vidik.

Tudi moje delo na področju duševnega zdravja je del te slike. Kot socialna delavka in evolutivna naturopatinja s psihosomatsko podporo, izvajam poleg 10 let prakse v zasebnem studiu za celostne obravnave in naturopatijo - masaže, energijski tretmaji in celostna svetovanja za osebno rast,tudi individualna svetovanja in skupine za psihosocialno podporo na področju duševnega zdravja. Tam se srečujem z življenjskimi stiskami oseb z motnjami v duševnem zdravju ter različnimi okoliščinami in vprašanji, ki jih človek pogosto ne more preprosto ločiti samo na psihično in fizično.

Zato pri svojem delu uporabljam različna znanja in pristope.

Beri naprej v komentarju👇

KO SI SE MORALA NAUČITI BITI PRIDNA, DA SI BILA LJUBLJENA.🤔

Kaj se zgodi z deklico, ki se mora za ljubezen, mir ali povezanost začeti prilagajati?

Morda se je zgodaj naučila, da ni dobro biti preveč zahtevna. Da je bolje razumeti druge kot pokazati svoje potrebe. Da je varneje biti pridna, mirna, uspešna, hvaležna in prilagodljiva. In tako nastane pridna punčka. Ne kot osebnost, ampak kot strategija preživetja odnosa.

Težava je, da deklica odraste, strategija pa lahko ostane. Zato se odrasla ženska v partnerskem odnosu znajde v situacijah, kjer se težko postavi zase. Ob partnerjevi jezi začne najprej iskati svojo napako. Ob konfliktu zamrzne. Ob občutku, da je drugega razočarala, jo preplavi krivda. Svoje potrebe začne preverjati skozi vprašanje:👇

“Ali je to zanj v redu?”

Namesto👇

“Ali je to v redu zame?”

In včasih sploh ne ve več, kaj si v resnici želi, ker je predolgo trenirala poslušanje drugih in tako izgubila stik s sabo.

Na tej točki se je pomembno vprašati:👇

Kaj sem se morala naučiti o sebi, da sem lahko ostala ljubljena?

Ali to danes še vedno potrebujem, da bi bila varna v odnosu?

Morda se danes učiš, da lahko rečeš ne in nisi slaba. Da lahko nekoga razočaraš in te še vedno lahko ljubi. Da lahko postaviš mejo, ne da bi izgubila odnos. Da ti ni treba prevzemati odgovornosti za čustva drugega. In predvsem, da ljubezen ne bi smela zahtevati, da zapustiš sebe.

Pridna punčka ni tvoja usoda. Morda je bila nekoč način, kako si si zagotovila pripadnost, danes pa se lahko začneš učiti nečesa novega:👇

Ni mi treba biti pridna, da sem vredna ljubezni. Ni mi treba biti manjša, tišja in bolj prilagojena, da lahko pripadam.
Lahko sem jaz in še vedno ostanem ljubljena. ❤️

Vabljena v program👇
Prostor za ponovni dotik sebe👇
1:1 v živo ali Online👇
16 srečanj👇
16 strukturiranih korakov

Z ljubeznijo,

Vanjin Dotik❤️

Ko telesu ni treba več ničesar popravljati.

Včasih na tretma pridemo z občutkom,
da moramo nekaj v sebi končno sprostiti, urediti ali popraviti.

✨Napetost
✨Utrujenost
✨Nemir
✨Nenehno razmišljanje

Ampak telo včasih potrebuje nekaj drugega.

Ne še ene stvari, ki jo mora narediti, kontrolirati,ampak prostor, v katerem lahko za trenutek samo je.

To je eden od razlogov, zakaj mi je kraniosakralni tretma tako blizu.

✨Nežen dotik
✨Počasnost
✨Prisotnost
✨Nič siljenja

Pri delu s strankami pogosto opazujem trenutek, ko se začne nekaj spreminjati, ker v telesu ustvarimo pogoje, v katerih mu ni treba biti ves čas na preži.

Naš živčni sistem ves čas zaznava,
ali je okolje dovolj varno, da lahko spustimo.
Zato globoka sprostitev ni vedno nekaj, kar lahko dosežemo z voljo. Včasih se zgodi šele takrat, ko telo začuti, da mu ni treba ničesar držati.

In tukaj me pri delu s telesom najbolj fascinira njegova sposobnost samouravnavanja. Telesa ne moremo prisiliti v ravnovesje. Lahko pa ustvarimo prostor, v katerem ima možnost ponovno najti svoj ritem. Zato pri tretmaju ne iščem popolnosti, poskusim le poslušati, upočasniti in dovoliti.

Kraniosakralni tretma zato zame ni obljuba,
da bomo z enim dotikom resetirali živčni sistem. Je le povabilo v drugačno izkušnjo telesa, kjer je manj nadzora,manj napora, več zaznavanja, več prostora za počitek.

In morda je prav to tisto, kar danes potrebujemo največkrat. Ne še en odgovor, ne še ena tehnika, ne še nekaj, kar moramo narediti prav, ampak trenutek,
ko lahko telo končno zasliši, da mu ni treba ničesar dokazovati, kontrolirati, lahko samo je, tukaj in zdaj, v čutenju.

Včasih se največ zgodi takrat,
ko končno nehamo pritiskati.

Z ljubeznijo,

Vanjin Dotik❤️

KO TELO ŠE VEDNO DRŽI, ČEPRAV JE ŽIVLJENJE ŽE MIRNO.

Ste se kdaj zalotili, da stiskate čeljust, dvigujete ramena, stiskate pesti, napenjate trebuh ali držite noge in stopala v stalni napetosti, pa sploh ne veste, zakaj?

Včasih se telo nauči napetosti v obdobju, ko jo potrebujemo. Ko smo pod močnim stresom, v strahu, negotovosti ali skozi težke življenjske situacije, se naš živčni sistem prilagaja. Telo se pripravi na odziv. Mišice se lahko napnejo, dih se spremeni, čeljust se stisne, ramena se dvignejo.

Če takšno stanje traja dlje časa, lahko napetost postane avtomatska. Prav tu je zanimiv del. Ni nujno, da smo danes še vedno pod stresom.

Situacija je lahko že zdavnaj mimo. Življenje se je lahko umirilo. Mi pa še vedno nezavedno stiskamo čeljust, držimo ramena visoko, stiskamo pesti ali napenjamo določene dele telesa.

Živčni sistem se je namreč naučil določenega vzorca in ga lahko še naprej uporablja, tudi ko ga v resnici ne potrebujemo več.

Zato je tako pomembno ozaveščanje telesa. Ne samo ozaveščanje, kje me kaj boli, ampak tudi, kje še držim, kje stiskam, kje zadržujem dih, kje se ne znam zares sprostiti,…

Morda opazite, da med koncentracijo stiskate zobe. Morda med pogovorom dvigujete ramena. Morda imate pesti stisnjene, čeprav sedite popolnoma mirno.
Morda je trebuh ves čas napet.

To seveda niso zavestne odločitve. Pogosto so to avtomatizirani telesni vzorci.

In prav zato nasvet “sprosti se”, “spusti”, pogosto ni dovolj!!

Tudi masaža ali manualni tretma, lahko prinese veliko olajšanje. Dotik, gibanje in sproščanje tkiv lahko pomagajo zmanjšati občutek napetosti in bolečine. Toda, če se po tretmaju vrnemo v isti nezavedni vzorec, da ponovno stiskamo čeljust, dvigujemo ramena, zadržujemo dih, se telo lahko hitro vrne v poznano stanje.

Zato je pomembna kombinacija👇

Ozavestiti + začutiti + zavestno sprostiti + postopoma spremeniti vzorec.

Ko začnemo prepoznavati, kaj počnemo s svojim telesom, dobimo možnost, da nekaj naredimo drugače.

Ne gre za to, da bi morali biti ves dan popolnoma sproščeni. Gre za to, da začnemo opazovati in ozaveščati napetosti in stiskanja.

Beri naprej v komentarju👇

Zakaj ne morem sprejeti odločitve?

Velikokrat ljudje mislijo, da je težava v tem, da ne vedo, kaj si želijo. V resnici pa globoko v sebi pogosto zelo dobro vedo in čutijo. Hkrati pa vedo tudi, česa se bojijo.

Temu pogosto rečemo ambivalenca.

Ambivalenca pomeni, da v nas hkrati obstajata dve nasprotujoči si potrebi, želji ali prepričanji. Oba dela sta enako resnična in oba nas skušata zaščititi. Eden nas vleče proti spremembi, drugi pa nas želi obvarovati pred tveganjem, izgubo ali bolečino.

Ambivalenca je znak notranjega konflikta.

V praksi jo pogosto srečujem pri ljudeh, ki si želijo zapustiti odnos, pa jih je hkrati strah osamljenosti. Pri tistih, ki si želijo zamenjati službo, a jih skrbi finančna varnost. Pri ljudeh, ki si želijo postaviti meje, pa jih ob tem preplavi občutek krivde ali strah, da bodo zapuščeni. Ali pri posameznikih, ki vedo, da bi jim koristilo več počitka, hkrati pa imajo občutek, da morajo biti ves čas produktivni.

Na zunaj je pogosto videti, kot da človek stoji na mestu. V resnici pa v njem poteka zelo intenziven dialog med dvema deloma osebnosti.

Eden pravi👇
“Spremeni nekaj.”

Drugi odgovarja👇
“Ostani tukaj. Vsaj tukaj veš, kaj lahko pričakuješ.”

Prav zato ambivalenca pogosto vodi v odlašanje, ponavljajoče se kroženje istih misli, občutek ujetosti in kronično izčrpanost. Takšna notranja razpetost namreč od živčnega sistema zahteva ogromno energije. Ko telo predolgo ostaja med dvema smerema, se lahko pojavijo tudi telesni simptomi kot npr. napetosti v mišicah, glavoboli, prebavne težave, nespečnost, tesnoba, občutek pritiska v prsih ali celo stanje, ki ga opisujemo kot freeze. Telo namreč ne ve, ali naj gre naprej ali ostane, zato pogosto izbere tretjo možnost in sicer to, da obstane.

Vzroki za ambivalenco segajo globlje od same odločitve. Pogosto izhajajo iz otroštva, kjer smo se naučili, da ima vsaka odločitev svojo ceno. Morda smo bili kritizirani, kadar smo naredili napako, ali pa smo svojo vrednost povezali s tem, da moramo ugajati drugim. Takrat se v odraslosti lahko razvije močan notranji konflikt med željo po avtentičnosti in potrebo po varnosti ali sprejetosti.

Beri naprej v komentarju👇

Ko sem nazadnje pisala o akupunktni masaži po Penzlu (APM), sem omenila, kako me pri tej metodi vedno znova navdušuje njen celosten pogled na človeka. Danes bi rada nekoliko bolj odprla eno področje, o katerem se premalo govori in sicer obravnavo brazgotin in zakaj jim pri svojem delu namenjam toliko pozornost

Brazgotina ni vedno le spomin na preteklost. Včasih je lahko tudi razlog, da telo ne zmore več optimalno komunicirati samo s seboj.

Ko pomislimo na brazgotino, običajno najprej vidimo spremembo na koži. V praksi akupunktne masaže po Penzlu (APM) pa brazgotino opazujemo precej širše. Po teoriji tradicionalne kitajske medicine lahko brazgotina predstavlja motnjo v pretoku življenjske energije po meridianih, ki povezujejo različne dele telesa v smiselno celoto.

Meridiani ne potekajo le po površini kože. Povezani so z globljimi plastmi tkiv, fascijami, živčnim sistemom in delovanjem notranjih organov. Ko nastane brazgotina, se spremeni struktura tkiva. Včasih telo to spremembo povsem dobro sprejme, drugič pa lahko na tem mestu ostane napetost, zmanjšana gibljivost ali občutek, kot da se pretok ustavi.

Zato pri APM brazgotin ne obravnavamo zgolj zaradi njihovega videza. Nežno jih vključimo v terapijo z namenom, da tkivo ponovno postane bolj prožno, gibljivo in da telo dobi možnost vzpostaviti boljše ravnovesje. Pogosto ljudje povedo, da po obravnavi ne občutijo spremembe le na mestu brazgotine, temveč tudi drugod po telesu, kot npr. več lahkotnosti, sproščenosti ali boljšega počutja.

V svoji praksi vedno znova opažam, da so stare brazgotine pogosto spregledan del zgodbe. Carski rez, operacije, poškodbe, šivi ali večje rane lahko tudi leta po celjenju ostanejo pomemben del telesnega zemljevida. Ko jih vključimo v obravnavo, se velikokrat odpre prostor za spremembo tam, kjer so se težave zdele nepovezane.

Telo si namreč zapomni veliko več, kot vidimo na površini. Včasih je prav brazgotina tista tiha zgodba, ki čaka, da jo nekdo opazi.

Z ljubeznijo,

Vanjin Dotik❤️

Vem, kaj bi morala narediti, pa tega vseeno ne zmorem.🤔

To je stavek, ki ga v svoji praksi slišim zelo pogosto. In iskreno, zadnje obdobje ga vedno pogosteje izrečem tudi sama.

Ni mi najlažje to deliti, ker delam z ljudmi, ker raziskujem psihologijo, živčni sistem, odnose in telo, ker o teh temah pišem, jih učim in jih vsakodnevno srečujem pri svojem delu. Zdelo se mi je, da bi morala ravno zaradi vsega tega znati sama izstopiti iz občutka, da stojim na mestu.🙃

Pa sem skozi lastno izkušnjo prišla do pomembnega spoznanja. Največkrat problem ni pomanjkanje znanja. Problem je pomanjkanje občutka VARNOSTI.🤔

Dolgo sem verjela, da mi manjka le discipline, kar je tudi pomembno dejstvo, ampak to je v resnici le simptom. Verjela sem, da bi morala biti bolj odločna, bolj organizirana, bolj dosledna. Ko pa danes pogledam nazaj, vidim, da sem imela znanja več kot dovolj. Prebrala sem nešteto knjig, poslušala podcaste, obiskovala izobraževanja, se šolala, hodila na terapijo, raziskovala vzorce in razumela mehanizme, ki se dogajajo v človeku. Vedela sem, kaj bi bilo dobro zame. Vedela sem, kaj bi naredila komu drugemu. Ko pa je bilo treba narediti korak zase, sem obstala.😏

In prav tam sem začela zares razumeti živčni sistem.

Freeze oziroma stanje zamrznitve ni lenoba, ni šibka volja in tudi ne pomanjkanje motivacije. Gre za zelo inteligenten zaščitni mehanizem organizma, ki oceni, da v tistem trenutku nima dovolj varnih pogojev za premik. Telo energijo usmeri v preživetje, ne v rast.

Beri naprej v komentarju👇

Če me spremljate predvsem zaradi psiholoških vsebin, morda ne veste, da je velik del mojega dela usmerjena tudi v telo. Ena izmed metod, ki jo najraje vključujem v svoje obravnave, je Akupunktna masaža po Penzlu. Zakaj? Ker vedno znova potrjuje, da telo in psiha nikoli ne delujeta ločeno in kjer lahko lepo povezujem znanja iz psihosomatike.

Akupunktna masaža po Penzlu (APM) je metoda, ki temelji na načelih tradicionalne kitajske medicine. Izhaja iz razumevanja, da po našem telesu potekajo energijske poti, po katerih se pretaka naša življenjska energija (Qi).

Ko je ta energetski pretok uravnotežen, telo lažje ohranja svoje naravne sposobnosti regeneracije in notranjega ravnovesja. Kadar pa pride do blokad, se te pogosto najprej pokažejo kot napetosti, bolečine, utrujenost, motnje spanja ali čustvena preobremenjenost.

Za razliko od klasične akupunkture pri APM ne uporabljamo igel, temveč posebno kovinsko paličico s katero nežno stimuliramo meridiane na površini kože.
V tradicionalni kitajski medicini govorimo o meridianih kot energijskih poteh. Sodobna znanost jih ne vidi kot anatomske strukture, vendar opaža presenetljive povezave med potekom meridianov, fascialnimi linijami in živčnim sistemom. Zato z nežno stimulacijo kože in površinske fascije pogosto vplivamo na sproščanje napetosti, uravnavanje živčnega sistema in boljše delovanje telesa kot celote. Dotik je nežen, a hkrati zelo natančen. Namen metode je dati telesu dražljaj, da ponovno vzpostavi svojo lastno regulacijo.

Pri svojem delu vedno znova opažam, kako zelo so telo, živčni sistem in čustva povezani. Pogosto stranka pride zaradi bolečine v vratu, križu, glavobolov, prebavnih težav, kronične utrujenosti,…
Med pogovorom se lahko razkrije, da že mesece ali leta živi pod velikim stresom, nosi nepredelana čustva ali je nenehno v stanju notranje napetosti. In ravno telo je tisto, ki začne govoriti takrat, ko človek svojih občutkov ne zmore več izražati drugače.

Meridiani v tradicionalni kitajski medicini niso povezani le z organi, ampak tudi z določenimi čustvenimi stanji in direktno s področji telesa po katerih tečejo, torej tudi s celotnim gibalnim aparatom.

Nadaljujem v komentarju👇

Največja izdaja, ki jo lahko doživimo v življenju, ni izdaja drugega človeka, je izdaja samega sebe.🙃

Veliko ljudi misli, da je integriteta predvsem poštenost do drugih. V resnici pa se začne veliko prej, pri poštenosti do sebe.🤔

Integriteta pomeni, da so naše misli, besede, občutki in dejanja usklajeni. Da ne govorimo DA, ko naše telo kriči NE. Da ne ostajamo v odnosih, ki nas izčrpavajo, samo zato, ker se bojimo razočarati druge ali zato ker se bojimo ostati sami. Da ne živimo življenja, ki ga od nas pričakuje okolica, ampak takšnega, v katerem lahko ostanemo zvesti sebi.❤️

Težava je, da večina tega ni bila nikoli naučena.

Že kot otroci smo hitro ugotovili, kaj moramo postati, da bomo sprejeti. Nekateri so morali biti pridni. Drugi močni. Tretji uspešni. Četrti tihi. Tako smo začeli počasi izgubljati stik s svojim notranjim glasom in ga zamenjali z vprašanjem:👇

“Kaj od mene pričakujejo drugi?”

Sčasoma postane to naš način življenja.🤔

Ustrezamo, razdajamo se, prevzemamo odgovornost za vse okoli sebe, se prilagajamo, potlačimo svoje potrebe, ker se nam zdijo manj pomembne od potreb drugih,…
Navzven delujemo uspešni, prijazni in zanesljivi. Navznoter pa postajamo vedno bolj utrujeni.

Vsakič, ko preslišimo svoje telo, prestopimo svojo mejo ali utišamo svoje občutke, izgubimo del stika s sabo. In telo to slej ko prej pokaže z utrujenostjo, tesnobo, izgorelostjo, občutkom praznine,…

Telo nas z vsemi temi simptomi skuša vrniti nazaj k sebi.

Integriteta zato ni popolnost, egoizem, upor proti svetu.

Integriteta je pogum, da si priznamo resnico o sebi, da začnemo poslušati svoje telo, da spoštujemo svoje meje, da si dovolimo reči NE, kadar mislimo NE, in DA, kadar to res čutimo.

Paradoks je, da ljudje pogosto mislijo, da bodo z več prilagajanja ohranili odnose. V resnici pa odnosi postanejo najbolj pristni šele takrat, ko vanje vstopimo avtentični.😍

Ko nehamo igrati vloge, se prvič srečamo najprej sami s sabo, nato pa še z drugimi. In prav tam se začne prava integriteta.❤️

Z ljubeznijo,

Vanjin Dotik🥰

Čustveno prehranjevanje ni težava hrane. Je pogosto zgodba odnosa do sebe.❤️

Ko govorimo o čustvenem prehranjevanju, ga še vedno prepogosto razumemo kot pomanjkanje discipline ali volje. V resnici pa v svoji praksi vedno znova opažam nekaj drugega. Hrana je pogosto le odgovor na potrebo, ki že dolgo ni bila slišana.

Naši možgani so ustvarjeni tako, da iščejo načine, kako zmanjšati notranjo napetost. Kadar živimo v kroničnem stresu, smo ves čas odgovorni za druge, ne znamo postavljati mej, imamo neurejene odnose, ne počivamo in svojih čustev in potreb ne izražamo, ostaja naš živčni sistem v stanju pripravljenosti. Takrat ne iščemo nujno hrane, morda iščemo občutek olajšanja.

Hrana za nekaj trenutkov umiri živčni sistem. Aktivira centre ugodja v možganih in za kratek čas ustvari občutek varnosti. Zato večina ljudi ne poseže npr. po celi čokoladi zato, ker bi bili lačni. Posežejo po njej zato, ker so izčrpani, osamljeni, žalostni, preobremenjeni itd.

Zato se pri čustvenem prehranjevanju skoraj nikoli ne vprašam zakaj se je nekdo prenajedel. Veliko pomembnejše je vprašati kaj je oseba v tistem trenutku potrebovala, pa si je lahko dala samo hrano?

Morda si potreboval počitek. Morda občutek varnosti. Morda bližino. Morda stik s partnerjem. Morda dovoljenje, da za nekaj minut ne skrbiš za nikogar. Morda samo nekoga, ki bi vprašal, kako si.

Zelo pogosto to opažam pri ženskah, ki so leta živele v vlogi pridne punčke. Naučile so se poskrbeti za vse okoli sebe, ne pa tudi zase. Ko njihove potrebe ostajajo predolgo preslišane, telo poišče najhitrejši način, da jih vsaj za trenutek pomiri. Hrana tako ne postane problem. Postane rešitev.

Zato verjamem, da čustvenega prehranjevanja ne moremo dolgoročno rešiti samo z dietami, prepovedmi ali nadzorom. Če ne naslovimo razloga, zaradi katerega živčni sistem hrano sploh potrebuje kot obliko regulacije, bo telo našlo drugo pot. Morda hrano zamenja delo, telefon, kompulzivno nakupovanje, perfekcionizem,…

Vzorec ostane isti, spremeni se le njegova oblika.

Prava sprememba se začne takrat, ko se ponovno naučimo slišati svoje potrebe, preden jih začne utišati hrana.

Ker največkrat nismo lačni hrane, lačni smo stika s sabo.❤️