CARACTHAIR

Podelitev nagrad Konjeniške zveze Slovenije najboljšim v letu 2025

Včeraj smo v Celju podelili nagrade najboljšim tekmovalkam, tekmovalcem, klubom in konjem nagrade za dosežke v letu 2025. Iskrena hvala predsednici KZS, Tatjani Vele za trud pri organizaciji in še parim predstavnikom KZS, ki so pri tem dogodku pomagali.
Ob tem se zahvaljujem za izkazano zaupanje, da sem dogodek lahko ponovno moderirala. Kljub temu da sem amaterka, sem se naloge lotila po svojih najboljših močeh in predvsem z mislijo na nagrajence in spoštovanjem do njihovega dela in truda.
Ne morem pa mimo tega, da ne bi omenila nečesa, kar že nekaj let tako zelo očitno bode v oči. Udeležba oz. neudeležba izvoljenih predstavnikov, predsednikov in članov strokovnih svetov, ki so med letom vpeti v delovanje Konjeniške zveze (nekateri res bolj ali manj samo na papirju). Seveda razumem, vreme ni bilo idealno. Dež, mraz, ponekod tudi sneg. Razmere, ki očitno predstavljajo nepremostljivo oviro za strokovne kadre, izvoljene organe in sodnike, ko gre za dogodek, posvečen ljudem, ki se celo leto v vseh vremenskih razmerah trudijo za rezultate, s katerimi se nato ponaša tudi zveza sama.
Priznati moram, da je bila odsotnost malodane simbolična. Simbol odnosa. Do nagrajencev, ki so stali na odru. Do organizatorjev, ki so dogodek kljub vsemu izpeljali. In do skupnosti, ki je znova dobila jasno sporočilo, koliko šteje njen trud, ko ni v funkciji tekmovalnega dne ali uradne obveznosti.
Posebno poglavje namenjam sodnikom. Ti namreč praviloma brez težav najdejo pot na prizorišča, ko gre za sojenje in zaračunavanje storitev prav tem istim ljudem, ki so bili včeraj nagrajeni. Očitno obstajajo dogodki, vredni poti in dogodki, vredni zgolj tihe odsotnosti.
Ne gre za protokol. Ne gre za obveznost. Gre za osnovno spoštovanje.
Za gesto, ki bi enkrat na leto pokazala, da šport in udejstvovanje pri tem ni enosmerna ulica.
Da priznanja niso le formalnost, temveč priznanje tudi v praksi.
Žal pa odsotnost spoštovanja ni bila omejena zgolj na prazne stole predstavnikov zveze. Enako zgovorna je bila tudi odsotnost nekaterih nagrajencev, ki svojih priznanj niso prišli prevzet. Priznanje namreč ni zgolj predmet ali naziv, temveč javna gesta, do organizatorjev, do konjeniške srenje in do vseh, ki so se potrudili, da je dogodek sploh lahko potekal. Neudeležba tistih, ki so bili nagrajeni, zato ni bila le osebna odločitev, temveč tudi jasen izraz odnosa do podelitve same.
Skupni imenovalec vsega naštetega je bil precej očiten: spoštovanje je prisotno selektivno. Takrat, ko je udobno. Takrat, ko je koristno. In takrat, ko ne zahteva dodatnega napora ali simbolne geste.
Vreme bo vedno priročen izgovor. Spoštovanje pa bi moralo biti stalnica. Ne gre za protokol. Ne gre za obveznost.
Gre za osnovno spoštovanje.
Do nagrajencev, ki so prišli.
Do organizatorjev, ki so dogodek izpeljali.
In do skupnosti, ki si zasluži več kot le formalna priznanja na papirju.

Če spoštovanja ne znamo pokazati niti takrat, ko praznujemo dosežke, potem bi se morali resno vprašati, kaj sploh praznujemo... in koga.

Mateja Aleš

(Vse zapisano predstavlja osebno stališče avtorice in ne pomeni uradnega mnenja Konjeniške zveze Slovenije.)

Trust no one...but your hairdresser.

-💝✂️-

-💝✂️-

✂️

✂️

✂️