Točka Zdravja

Kaj če je panični napad zgolj vrh ledene gore?

Srce razbija. Zrak zmanjka. In ti spet ostaneš v strahu, kdaj bo naslednjič.

Večina ljudi panične napade poskuša utišati.

Obvladati.

Preživeti.

Ampak telo ne dela napak — telo sporoča. Panični napad je pogosto le tisto, kar se je nabiralo leta: potlačena čustva, bremena, obrambe, ki si jih zgradil/-a, da si zdržal/-a.

V ponedeljek, 7. septembra ob 19.00, se dobiva na brezplačnem webinarju "Prekini krog paničnih napadov".

👉Na webinarju bova pogledala:

– kateri čustveni vzroki se lahko skrivajo za paničnimi napadi
– kako obrambe, ki si jih zgradil/-a skozi leta, danes ustvarjajo simptome
– kako začeti odpirati čustvene filtre in sproščati blokade

Webinar je zate, če te panični napadi omejujejo v vsakdanjem življenju, slutiš, da vzrok ni samo fizičen, in si pripravljen/-a pogledati globlje.

Webinar ni zate, če iščeš hitro rešitev v enem večeru in se v proces nisi pripravljen/-a vključiti sam/-a.

V zadnjih 9 letih smo v Točki zdravja pospremili že več kot 3.500 ljudi pri razreševanju nepojasnjenih zdravstvenih težav ter izzivov v odnosih in karieri.

📍 Ponedeljek, 7. 9. ob 19.00 | preko Zooma | brezplačno
Prijava: https://www.tockazdravja.si/webinar-59/

Tvoje telo ti nekaj sporoča. Prisluhni mu.❤

Čas je bil za akcijo.

Faks se je bližal koncu in pritiski iz vseh strani so bili čedalje večji. Predvsem pa moj pritisk nase.

Več ko sem opravil obvezne študijske prakse v kliničnem okolju (študiral sem na fakulteti za zdravstvene vede), bolj sem vedel, da si v tem sistemu ne želim pomagati ljudem.

In bolj kot sem to vedel, bolj me je bilo strah.

Strah, ker na drugi strani nisem vedel, kaj bi počel in ali bom sploh zmogel ustvariti svoj posel.

V moji glavi je nastajala čista zmeda.

Ob tem so se dogajale še vse Nikine težave z zdravjem (o tem je sama pisala v prvih štirih delih najine zgodbe).

In na neki točki se je dogajalo vsega preveč.

Vsi moji simptomi, ki niso imeli nobene medicinske razlage.
Nemoč, da bi pomagal partnerki. Načrtovanje prihodnosti …

Polom.

Ampak če iz točke, kjer sva danes, pogledam nazaj v tisti zmedeni čas najinih začetkov … ti lahko zaupam veliko skrivnost.

Za vse to bi zlahka rekli, da je bil kriv stres.

Ampak ne stres, kakršnega poznaš.

Veliko se v sodobnem svetu govori o vplivu stresa na naše telo, na naš organizem.

Vseeno pa se še vedno premalo govori o pomembnih detajlih, ki vse skupaj poganjajo iz ozadja.

Lahko verjamemo, da je to služba. Lahko verjamemo, da je to tempo življenja. Lahko pa …

Sam v resnici nikoli nisem zares verjel v tempo, ki naj bi mi povzročal stres.

In takrat, ko sem se začel soočati z vsemi temi simptomi, mi ni kaj dosti pomagalo, da mi je nekdo rekel: »Ja, očitno si bil preobremenjen in preveč v stresu.«

Torej bom vsakič, ko bo v moje življenje prišlo preveč vsega, odpovedal na celi črti in se zaprl v simptome?

Tako sem dejansko ugotovil, da ves ta stres v meni poganjajo štirje ključni detajli:

Detajl 1: močna negotovost in nezaupanje vase – čeprav sem navzven deloval precej suveren in stabilen.

Detajl 2: močan notranji upor in razdvojenost med »vse bom sam in za vse sem sam« ter »želim si podpore, a nikogar ne bom zares spustil blizu«.

Detajl 3: močan strah in negotovost, vezan na nezaupanje v lastne sposobnosti. Takoj ko je bila neka stvar v celoti odvisna samo od mene, je ta del zelo izstopil.

Detajl 4: pomanjkanje razumskih filtrov. Ti so tako ali tako patološki – a jaz z njihovo uporabo nisem ustvaril niti »umetne sproščenosti«. Ustvaril sem si dodatno blokado in krč v telesu. Ob izražanju sebe napetosti nisem sprostil, ampak sem zaradi slabe vesti čutil še dodaten pritisk v sebi.

Takšen način življenja – v nenehnem boj-beg procesu – je v meni postopoma obremenil živec nervus vagus, pa tudi vranico in nadledvično žlezo.

Sisteme, ki nam pomagajo obvladovati vsakodnevne situacije, sem obremenil do te mere, da so se pojavili simptomi.

Pa ne zato, ker bi bil moj tempo življenja prevelik.

In vsekakor ne zato, ker bi bil zaradi tempa v pretiranem stresu.

Ampak predvsem zato, ker sploh nisem razumel. Ker sploh nisem ozavestil in dojel, kaj v resnici vsak dan počnem sam s seboj – dokler me simptomi niso vrnili nazaj.

Nazaj?

Nazaj v občutke. In k temu, da sem si določene stvari končno priznal.

Kako sem iz tega začel iskati pot ven, pa v naslednjem zapisu.

Se nadaljuje …
Timi Soršak

7. del

Kot deček sem bil vedno bolj priljubljen.

Redko sem imel s kom kakršen koli konflikt.

Hkrati pa sem bil pogosto zavit »v vato« – veljal sem za nekoga »bolj občutljive narave«.

In ravno ta »občutljivost« se je pokazala v obdobju, ko sem moral vedno bolj samostojno prevzemati odgovornost.

Le da v resnici ni šlo za občutljivost. Šlo je za strah – kako bom nekaj izpeljal.

Ko sva se z Niko odločila, da ustvariva svoje podjetje, sva imela občutek, da sva na tem svetu popolnoma sama.

Razvijala sva nekaj, kar marsikdo še danes gleda izpod čela. Nekaj, kar je mlajšim generacijam vse bolj jasno, starejšim pa pogosto »mlatenje prazne slame«.

»Če smo mi zrastli brez nekih kompliciranj, čustev in osebnostne rasti, boste tudi vi.«

Tak »nivo podpore« mi je vedno bolj dajal občutek, da sem za vse sam.

In prav ta občutek se je močno povezal s tistim dečkom, ki je bil vedno v mehurčku in je imel občutek, da sam nečesa ne zmore.

Spomnim se pogovora z domačimi, ki so dvomili vame.

Spomnim se, kako sem s strahom in negotovostjo sedel in pisal poslovni načrt.

V tistih mesecih začaranega kroga sem začel opazovati, kako sem si na vso to negotovost ustvaril »umetno masko in umetno moč«.

Pod pretvezo, da bom dovolj močan in stabilen za vse, kar sem si zadal.

Videl sem, kako so se v meni prepletali ego (da nečesa ne bom dosegel), potreba, da vse naredim sam, in hkrati potreba, da bi bil nekdo ob meni. V ozadju pa močan strah in negotovost za prihodnost.

In za piko na i?

Saj se spomniš mojega stavka – da sem hotel biti vsem všeč, da sem imel potrebo, da me imajo radi in me sprejmejo.

Vsi ti vzorci so bili lepi na zven.

A na drugi strani so mi povzročali precej upora in notranjega boja, ker zraven vsega tega nisem imel nobenega filtra.

Ob jezi sem čutil krivdo, da sem koga prizadel.

Ob obsojanju in nerganju slabo vest – in posledično pritiske v vratu in ramenih.

Ko bi moral koga prositi za pomoč, sem imel občutek, da nihče prav ne ve, kaj želim.

In hkrati boj s tem, da nisem sposoben stvari izpeljati sam.

In kakšno zvezo je imelo vse to z nastankom mojih simptomov?

Se bereva v naslednjem zapisu.

Timi Soršak

6. del

Spomnim se tistega jutra, ko se mi je zdelo, da nekaj ni v redu.

Da nekaj v mojem telesu ni tako, kot bi moralo biti.

Močna zakrčenost, pritisk v prsnem košu, napeta vrata, bolečine v čeljusti …

Dan ali dva zatem se je vsemu temu pridružila še slabost. K temu pa čuden pritisk v črevesju in čudni občutki tesnobe.

Takrat se je v meni naselil res močan strah.

Oče je umrl, ko sem imel 2 leti.

A sem zdaj na vrsti jaz?

Zakaj toliko različnih simptomov?

Nikakor nisem mogel povezati vseh teh težav med seboj – ena bolečina je bila v vratu, druga v križu. Slabost, ki ni bila videti kot viroza, ampak kot nek čuden občutek.

Spomnim se, da je bil moj strah takrat na 300 %.

In potem nekaj, kar mi je prineslo hkrati olajšanje in dodaten strah: šel sem k zdravniku, opravil preiskave, a uradna medicina na mojem telesu ni našla nobenih odstopanj. Krvna slika v mejah normale, notranji organi v redu, hormoni, vitamini … vse v mejah normale.

Kaj pa zdaj?

Priznam, takrat še nisem razumel, kako čustva in nezavedni pritiski vplivajo na naš živčni sistem in celotno telo.

In prav takrat se mi je porodila želja, da pogledam malo izven »uradnih okvirjev«, v katere sem večinoma verjel, in začnem odgovore iskati drugje.

Ne bom pozabil dneva, ko mi je Nika rekla: »Pa pridi z menoj na bioterapijo.«

Nisem se dosti obotavljal in sem šel.

A sledil je nov šok.

Šok, ki se je kasneje pretvoril v globlje razumevanje sebe.

Sama terapija mi je bila všeč in jo vsekakor podpiram – a poanta ni bila toliko v terapiji sami kot v informacijah, ki sem jih tam slišal …

In takrat se je začela moja pot raziskovanja sebe in svoje notranje resnice.

Kdo sem v resnici?

Koliko je v meni dokazovanja?

Zakaj sem nekaj začel ustvarjati in se nato močno ustrašil ter prenehal?

Kako so s temi notranjimi borbami povezane moje bolečine in zakrčenost v telesu?

In kaj imajo z vsem tem travme iz otroštva ter vse, kar se je v meni nabiralo do takrat?

Te zanima več?

Stisni en like in odprla bova celotno pot raziskovanja, kjer ti bom zaupal vse, kar sem postopoma začel odkrivati – in kako je vse to vse bolj preraščalo v proces …❤

Timi Soršak

Ufff …

Sedaj pa sva si (no, pravzaprav sem jaz 😅) zadala kar velik izziv.

Obljubila sem, da bo 6. del najine zgodbe (pa morda še kakšnega) napisal Timi.

Da spoznate še njegovo plat zgodbe. 🙂

Ampak …

Pozabila sem na njegov zabasan urnik.

In zdaj že en teden čakam, ga opominjam, priganjam …

Mogoče pa rabi tudi malo tvoje spodbude. 🥳

Stisni en velik ❤ ali mu pusti sporočilce v komentarju, da ga vsi nestrpno čakamo😍

5. del

Ufff … ta del zgodbe sem začela pisati že 3-krat.

Toliko vsega je za povedati in vsa čustva, ki so se takrat odvijala v meni, so danes tako živa.

Če pogledam danes sebe, kot gospodično izpred 14 let.

Gospodično, ki je veliko jokala.
Veliko preveč razmišljala.
Se bala svoje prihodnosti.
Se bala povedati svoje mnenje, želje in ideje.

In gospodično, ki je ves čas iskala potrditev v zunanjem svetu.
Ki je težko sprejemala odločitve brez drugega mnenja.
Težko komunicirala z moškimi.
Veliko preveč razmišljala o preteklih dogodkih.
In veliko obsojala …

Res sem vesela in ponosna nase, da lahko o vseh teh lastnostih, vzorcih in prepričanjih danes pišem v pretekliku.

Ampak takrat, ko sem se z vsem tem soočala, mi je bilo peklensko težko.

Spomnim se veliko neprespanih noči.
Spomnim se, kolikokrat sem zaspala v strahu.
V strahu pred jutrišnjim dnem.
V strahu pred prihodnostjo.

A s časom je vseeno posijalo upanje.
To upanje mi je vedno znova pokazal Timi.

Verjetno se že sprašuješ, kaj se je ob vsem tem dogajalo s Timijem in kako se je odzval na moje ugotovitve?

Vem, da danes veliko moških, ko ženska začne govoriti o čustvih, vzorcih …, zavija z očmi.

Je bil tudi Timijev prvi odziv takšen?

Verjetno bi bil ta del članka veliko bolj zanimiv, če bi bil Timi takšen kot večina moških.
Hihi, ampak če bi bilo tako, verjetno tudi Točke zdravja ne bi bilo.

Odkrito – Timi morda ni zavijal z očmi, a tudi ni takoj vsega razumel.
Bil je radoveden, a zadržan.
Pravzaprav ga je vse skupaj pritegnilo, a je imel svoje dvome.

In ko ima Timi dvome, stvari vzame v svoje roke.
In to je običajno zelo dobro.
Ker raziskuje tako dolgo, dokler mu stvari niso kristalno jasne.

In bolj kot je raziskoval, bolj so ga stvari pritegnile.
Bolj so ga pritegnile, bolj je raziskoval.

»Nika, mi pol resnice ne vemo,« je bil njegov stavek.

Kaj je ugotovil, ti bo v 6. delu povedal kar sam.

Se nadaljuje …

4. del

Življenje se je nekako odvijalo naprej.

Sprijaznila sem se z mislijo, da se bom oz. se bova s težavami, ki lahko pridejo kot posledica te diagnoze, soočala, ko bodo na vidiku.

Odkrito…

Mislim, da sem si vse to dopovedovala samo na razumskem nivoju.

Znotraj mene pa se je dogajal čisti kaos. In ta kaos se je počasi zrcalil tudi v vsakodnevnih izzivih in odločitvah.

1.stopnja študija se je bližala koncu, pri meni pa so se odpirali novi pomisleki.
Nadaljevati s študijem ali poiskati redno zaposlitev? Početi v življenju to, kar si sam želiš ali poslušati nasvete drugih?

S Timijem sva bila vedno bolj razdvojena in prepiri so bili vse pogostejši.

Na tisti točki se je najin pogled na življenje, cilje in interese zelo razlikoval.

In kot da napetosti in težav v mojem življenju še ni bilo dovolj, so se začele močne vsakodnevne slabosti.

Le te, pa so čez nekaj časa dobile svojo diagnozo.

Gastritis. Vnetje želodčne sluznice.

Tukaj je pri meni nekaj kliknilo.

Imela sem vsega dovolj.

Takšnega življenja si res nisem predstavljala in želela.

Ginekološke težave, zelo pogoste gnojne angine, gastritis, prepiri doma, … Jaz pa vsak dan bolj osorna, tečna in jezna na cel svet.

Takrat sem spoznala, da sama hodim po napačni poti.

Ugotovila sem, da si:

ne želim takšnega življenja.
Ne želim si vsak mesec nove diagnoze.
Ne želim biti v zvezi, kjer se vsak dan kregam.
Ne želim biti takšna oseba.

Želim pa si nekaj več.
Želim si živeti življenje in ga sama kreirati.
Želim si odpraviti diagnoze in postati polna energije.

Začela sem z zdravo prehrano. Ta je bila seveda kar potrebna, glede na gastritis in gerb.

Nato pa se od prijateljice izvedela za bioterapijo.

Mislila sem si: V slabšem stanju, kot sem trenutno sem težko. Tako izgubiti nimam nič.

Poskusila bom.

Tisti dan so se vse stvari spremenile.

Pa ne zaradi same terapije ampak zaradi stvari, ki sem jih na terapiji slišala.

»Vse je povezano s čustvi in našimi mislimi.«

Zadelo me je kot strela z jasnega.

Torej sem na nek način vse svoje izzive ustvarila sama.

Sama, s svojim načinom čustvovanja, mislimi, vzorci, prepričanji.

Takrat sta se zgodili dve stvari.

Del mene je dobil upanje.

Upanje, da lahko z delom na sebi, s spreminjanjem sebe, svojih osebnostnih lastnosti in občutkov, spremenim svoje zdravje, počutje … nenazadnje tudi diagnoze.

Del mene pa je spreletel strah.

Strah, da je to pot, ki je ne poznam in nimam pojma, kaj je moj naslednji korak.

Kaj pa je bil?

Se nadaljuje …

3. del

Sledila je klasična hormonska terapija in cikel sem imela urejen.

Ampak globoko v sebi sem vseskozi čutila nek dvom.

Da to zame ni prava pot. Ne pot, ki bi me pripeljala do želenega cilja.

Čutila sem, da s terapijo blažim simptome – kar mi je takrat pomagalo –, a hkrati sem si želela razumeti, kaj se v resnici dogaja z mano.

Zase sem iskala še nekaj več.

Ne namesto terapije, ampak poleg nje.

Kajti nekje v sebi sem si postavljala vprašanje:

Kaj bo, ko bom terapijo dala na stran?

Se bom spet vrtela v istem krogu?

Menstruacije bodo spet neredne, vrnila se bo napihnjenost, nihanje razpoloženja, aknasta koža …

In verjetno zraven še cel kup slabe volje.

Takrat me je Timijeva mirnost spravljala blazno ob živce.

V meni se je zakoreninil globok strah, da ne bova nikoli postala starša, in v vsej tej situaciji nisem znala razmišljati drugače kot z velikimi občutki negotovosti in prestrašenosti.

Bila sem oseba, ki je želela odgovore in rešitev imeti na dlani takoj. Takoj sem hotela vedeti, kako se bodo stvari uredile.

Zato mi je zraven vseh strahov po glavi rojilo še eno vprašanje:

»Kaj lahko naredim danes sama, da bi se stvari spremenile?«

Naslednjič odkrijem, kje se je skrival odgovor na to vprašanje.

Se nadaljuje. 😊

2. del

No, pa poglejmo malo naprej …

Ampak še vseeno 16 let nazaj.

Moje neredne in ekstra boleče menstruacije so dobile epilog.

Končno sem izvedela, zakaj imam menstruacijo mogoče le 3-krat letno in zakaj sem običajno takrat, ko bi jo morala imeti, bolna.

Diagnoza PCOS.

Iskreno, ko sem zapuščala tisto kletno ordinacijo, nisem imela pojma, za kakšno diagnozo sploh gre.

Šele ko sem doma začela z raziskovanjem, sem dojela širšo problematiko te diagnoze.

Najbolj me je zabolel prebran stavek: »Težave z zanositvijo«.

S**t, sem si mislila …

Kako je to sploh mogoče.

Jaz, ki že od malih nog sanjarim o družini, imam izbrana imena za vse otroke in …

Sanje so se podirale.

V mene pa se je naselil strah.

Veliko strahu.

Ali bom sploh imela družino?

Ali mi bo Timi stal ob strani, ko ne bom mogla zanositi?

Kako bo to vplivalo na najin odnos?

Res je, da sem bila takrat na začetku študija in da družine še nisva načrtovala, a takšna diagnoza ti konkretno zamaje tla pod nogami.

Timi je bil v odnosu zmeraj tisti, ki je ob dejanski težavi znal ostati s čistimi mislimi in nikoli ni paničaril. Njegove besede so bile vedno spodbudne, v smislu: »Umiri se, do takrat se lahko še marsikaj spremeni.«

Kako je lahko tako miren in kako hudiča bi se lahko karkoli spremenilo?

Diagnoza je postavljena.

Nič drugačna ne bo tudi čez nekaj let.

Takšno je bilo takrat moje prepričanje.

Ufff, kako sem se motila.

Ufff, kaj vse se lahko v tem času spremeni.

Se nadaljuje ... 😊

1. del

Nooro, čez nekaj dni bo Točka zdravja praznovala 10 let 😊

Pravzaprav se morava malo uščipnit, da so se vse male in velike sanje uresničile.

Reeees ogromno vas nas spremlja že od začetka.

Reeees ogromno se vas nam je pridružilo skozi leta.

Hvaaaala vam – brez vas ne bi bilo nas. ❤️

V vseh teh letih je bilo v ospredju eno najpogostejše vprašanje:

»Kako sta sploh dobila idejo za Točko zdravja?«

No, pa gremo na začetek …

Ne 10 let nazaj.

Gremo na čisti začetek.

17 let nazaj.

Ko se spoznata Nika & Timi.

Dva malinovca.
Dva, ki še ne vesta kaj dosti o življenju.
Dva, ki še ne vesta kaj dosti o partnerstvu.
Dva, ki živita z metuljčki v trebuhu in z iskricami v očeh planirata življenje.

Življenje kot v pravljici.

Ampak življenje se lahko hitro spremeni.

In tako se je tudi zgodilo.

Prve diagnoze. Različni pogledi na življenje. Izgube ljubljenih. Prepiri, ki jih nisva znala ustaviti.

Takrat sva bila prepričana, da se nama podira vse, kar sva zgradila.

Danes veva, da se je ravno tam začelo tisto, kar naju je pripeljalo do sem.

Ampak preden je bilo vse to … je bila najprej ena sama diagnoza, ki naju je čisto ustavila.

Se nadaljuje. 😊

Ps: Od kdaj nas spremljaš ti?😍