Premagala sem raka

Vabljeni k branju! In hvala za objavo! 🩷

En sam dotik je bil dovolj, da je vedela, da nekaj ni v redu. 🎗️❤️ Tadeja danes odkrito govori o diagnozi, ki jo je prejela pri komaj 33 letih. Več na povezavi v komentarju 👇

Včasih moraš skozi nekaj, česar si nikoli ne bi izbral, da odkriješ, česa vsega si sposoben. 🩷

Ko sem zbolela, si nisem predstavljala, kam me bo ta pot pripeljala. 🥹

Takrat sem razmišljala predvsem o tem, kako preživeti zdravljenje, kako sprejeti vse spremembe in kako se nekoč spet sestaviti nazaj.

Nisem vedela, da bo iz vsega tega nekoč zraslo nekaj tako lepega. ✨️

Po bolezni sem začela iskati sebe na novo.
Kaj si želim?
Kaj me veseli?
Kaj znam?
Kaj bi rada ustvarila?
Zakaj sem zbolela?
Kaj lahko spremenim?

In tako se je začela moja nova pot.

Pred enim letom je bila moja mala sobica v kleti začetek nečesa, za kar takrat še nisem vedela, kako daleč me bo pripeljalo. 🍀

🤎🤎🤎 Dejina sobica 🤎🤎🤎

Tam sem naredila "prve korake." Tam sem se učila, pridobivala izkušnje, spoznavala svoje stranke in počasi gradila nekaj svojega.

Letos pa sem začutila, da sem jo prerasla.
Ne zato, ker mi ne bi bila več ljuba.
Prav nasprotno. Vedno bo imela posebno mesto v moji zgodbi. ❤️

Tam sem namreč prvič zares začutila:
to je nekaj mojega,
to zmorem,
to si želim. ☀️

Danes pa stojim v svojem novem salonu.
In še vedno samo gledam okoli sebe in si mislim:
"To sem naredila jaz." 🥹🩷

Ustvarila sem prostor, ki ni samo lep.
Je moj. 🥰🥰

Ima moj občutek, mojo energijo, mojo toplino, moj vonj in moje roke.
Prostor, kjer želim, da se človek za trenutek ustavi, zadiha, odloži vsakdan in se počuti lepo.

Vedno bolj razumem, kako pomembno mi je nekaj otipljivega, lepega, stabilnega in mojega.

In kako lepo je, ko se končno sestavijo tri stvari:
nekaj, kar znaš + nekaj, kar rada delaš + nekaj, kar lahko raste.

In najlepše je, ker vi to čutite. ❤️

Ta salon zame zato ni samo nova lokacija.

Je dokaz, da se lahko tudi po najtežjih obdobjih začne nekaj popolnoma novega.
Da lahko iz bolečine zraste moč.
Iz strahu pogum in iz konca nov začetek. 🍀

In da včasih življenje odpre vrata, za katera sploh nisi vedel, da obstajajo.

Zdaj, ko je za mano prvi teden v mojem novem salonu, sem predvsem neizmerno hvaležna. ✨️

Hvaležna za vsako stranko, ki je prišla skozi nova vrata. Za vsako lepo besedo. Za vsak nasmeh. Za vsako priporočilo. Za vsako zaupanje. Za vsa darila. Za vso pomoč... 🥰

In najbolj od vsega — za to, da se vračate. ❤️

Ker ko se človek vrne, vem, da mu ni bilo pomembno samo to, kar sem naredila.
Pomembno mu je bilo tudi, kako se je pri meni počutil. 🩷

In tega občutka se ne da kupiti, izmeriti ali vzeti za samoumevnega.

Lahko ga samo sprejmem z veliko hvaležnostjo.

Moja pot še zdaleč ni končana.

Še veliko se bom učila, rasla, spreminjala in ustvarjala. 🍀 V glavi že imam nove načrte, tečaje in izobraževanja... 😊😊

Ampak danes si dovolim za trenutek obstati in pogledati nazaj.

Od bolezni, ki mi je spremenila življenje, do male sobice v kleti in danes do salona, o katerem sem nekoč samo sanjala.

In si reči:
Ja. Na pravi poti sem. 🌸

Morda je ravno to najlepši del življenja po bolezni.
Da nekega dne pogledaš okoli sebe in ugotoviš, da nisi samo preživela.

Začela si na novo živeti. ❤️

Hvala vsem, ki ste del te poti.
Hvala, ker mi zaupate.
Hvala, ker se vračate. 🍀

In hvala, ker skupaj z mano ustvarjate zgodbo, ki je bila nekoč samo moja velika želja. 🤎

www.dejina-sobica.si

Javljam se z morja. Letos sem si vzela kar tri tedne dopusta – za dušo.

Čas, da odmislim, razmislim in preprosto uživam. Da se nasmejim, preživim lepe trenutke s prijatelji in si dovolim živeti tukaj in zdaj.

V kampu, kjer dopustujem, sem spoznala nekaj ljudi, ki so šli skozi podobno zgodbo kot jaz. Tudi oni so preboleli raka in danes živijo naprej – polno, pogumno in z novimi pogledi na življenje.
Njihove zgodbe so me napolnile z močno voljo do življenja in me spomnile, kako dragoceno je zdravje.

Palpitacije so se umirile.
Na onkologiji so me nehali voditi, naslednji pregled me čaka septembra v ambulanti CBD v Mariboru.
Do takrat pa želim živeti, dihati s polnimi pljuči in biti hvaležna za vsak trenutek.

Včasih potrebujemo samo malo morja, sonca in ljudi, ki nas opomnijo, da življenje po težkih preizkušnjah še vedno prinaša veliko lepih trenutkov. ❤️

Kako pa ste vi? Ste že na morju, uživate in si vzamete čas zase? Znate vsaj za nekaj dni odložiti skrbi in preprosto živeti trenutek? 🍀

Življenje me je naučilo, da po najtežjih obdobjih pridejo trenutki, ki napolnijo srce.

Samo obupati ne smemo. Ostati moramo nasmejani, pozitivni in verjeti, da se bo vse obrnilo v pravo smer.
Naše misli, odnos in dejanja imajo veliko večjo moč, kot si včasih upamo verjeti. Ko vztrajamo in ne izgubimo upanja, se začnejo odpirati nova vrata. ✨️

Ko danes gledam mojega Jana v tem videospotu, ne vidim samo njegovega nastopa. Vidim vse korake, ki so naju pripeljali do sem. In neizmerno sem hvaležna, da lahko spremljam, kako odrašča v samozavestnega, srčnega fanta, ki je stal ob meni, ko sem se borila z boleznjo. In tudi on je zaradi tega drugačen, pogumen in močen fant.

Ponosna mama. 🩷

Če si boste vzeli nekaj minut za ogled videospota, nam bo to veliko pomenilo. 🍀

Hvala iz srca. ❤️

TARA ŠLAHER - ČE BI MIDVA (Eva Boto Cover) Original Artist: Eva BotoGlasba: Alen Podlesnik in Eva Boto // Be...

Dve leti... 🩷

Danes minevata dve leti, odkar sem ustvarila stran Premagala sem raka. 🥳
Ko pogledam nazaj, se mi zdi skoraj neverjetno, koliko življenja je bilo stlačenega v ti dve leti.

To stran sem ustvarila v obdobju, ko me je bilo strah. Ko sem iskala odgovore. Ko sem se učila sprejemati diagnozo, zdravljenje in vse, kar je prišlo z njim. Takrat sem svoje misli, občutke, strahove in majhne zmage delila z vami. In skozi vse to ste postale del moje zgodbe.

Vem, da se v zadnjem času javim bolj malo.
Ne zato, ker bi pozabila. Ne zato, ker mi ne bi bilo več mar.
Ampak zato, ker se je zgodilo nekaj, o čemer sem v najtežjih trenutkih samo sanjala.

Življenje se je počasi vrnilo.

Spet delam. Spet ustvarjam. Spet načrtujem dneve, razmišljam o prihodnosti, ne samo o naslednjem pregledu. Spet se ukvarjam s stvarmi, ki so se mi nekoč zdele samoumevne, danes pa jih znam ceniti drugače.

In nekje med službo, mojim salonom, družino, obveznostmi in vsakdanom je zmanjkalo časa za objave. 😊

Včasih me kdo vpraša, zakaj ne pišem več toliko.

Morda je odgovor prav v tem, da sem si vedno želela priti do točke, ko rak ne bo več središče mojega življenja.

Nikoli ne bo izbrisal dela moje zgodbe. Ne bo izginil iz mojih spominov. Brazgotine ostajajo. Strah se občasno še oglasi. Določeni datumi in pregledi še vedno stisnejo pri srcu.

Ampak rak ni več tisti, ki določa moje dneve.

Danes jih določajo delo, smeh, utrujenost po dolgem dnevu, načrti za jutri, objemi mojih najdražjih in vse tiste male stvari, ki sem jih nekoč jemala za samoumevne.

Čeprav sem tukaj manj prisotna, pogosto pomislim na vse vas.
Na ženske, ki ste mi pisale. Na tiste, ki na začetku svoje poti. Na tiste, ki se bojite. Na tiste, ki jočete. In na tiste, ki ste že zmagale.

Hvala vam za vsak komentar, vsako sporočilo in vsako besedo podpore.

Hvala, ker ste me spremljale v najtežjem obdobju mojega življenja.

Danes, dve leti kasneje, lahko rečem samo to:
Življenje po raku obstaja.
Morda ni enako kot prej.
Morda nikoli več ne postane takšno.
Je pa lahko lepo. Polno. Mirno. Smiselno.
In morda še lepše kot je bilo prej. 🍀

In včasih je najlepši dokaz zmage prav to, da imaš toliko življenja, da zmanjka časa za pripovedovanje o bolezni.

Objem vsem, ki se še borite. In objem vsem, ki veste, kako dragoceno je preprosto živeti. ❤️

Boste pomagale moji sledilki?
Hvalaa... 🍀

✨ Zakaj je masaža veliko več kot samo razvajanje? ✨

Masaža ni luksuz. Je nekaj, kar telo in um v današnjem tempu res potrebujeta. 🩷

✔ pomaga pri sproščanju napetih mišic
✔ zmanjšuje stres in občutek utrujenosti
✔ izboljšuje prekrvavitev
✔ pomaga pri bolečinah v hrbtu, vratu in ramenih
✔ pospešuje regeneracijo telesa
✔ izboljšuje počutje in spanec
✔ zmanjšuje napetost zaradi sedenja, dela ali stresa
✔ pomaga, da se človek spet poveže sam s sabo

Veliko ljudi pride na masažo zaradi bolečin… potem pa ugotovijo, da najbolj pogrešajo občutek miru. 🌿

Včasih si res moramo vzeti trenutek zase. Ne šele takrat, ko telo “crkne”, ampak že prej. Ker dobro počutje ni samoumevno. ✨

Če že dolgo razmišljaš, da bi si privoščil/a masažo — zdaj je pravi čas. 😊

Rezerviraj svoj termin na 📞 070/800-100.
Dejina sobica, Sončna ulica 7, Rače.

OBJAVLJAM VPRAŠANJE SLEDILKE:

Ali je imel kdo izkušnjo z zavrnitvijo odločbe zzzs za odhod v tujino? Jaz sem namreč še na bolniški, pa sem zaprosila za odhod v tujino, pa sem dobila na dom, da se zavrne.
Odločbo je dobil tudi delodajalec in osebni zdravnik. Sem pa imela v izvidu onkologinje napisano, da mi dovoli, da grem 14 dni v tujino.

Sedaj sem zmedena kaj narediti. Oziroma če poznaš in veš mogoče, je imel kdo takšen problem sedaj ko so novi režimi gibanja? Jaz sem mislila, da bodo to smatrali kot priporočljivo, da grem nekam po raku, tudi pošteno sem oddala vlogo, ker nisem hotela oditi, brez da oddam vlogo. Potem pa negativen odgovor.

Hvala za odgovor. Lep pozdrav, uzivaj še v prazničnem ponedeljku👋

Vsako poglavje v življenju se enkrat zaključi.
Tudi moje.
Dolgo sem razmišljala, ali naj svojo zgodbo res povem do konca. Ali naj odkrito spregovorim o bolezni, o strahu, o padcih in o trenutkih, ko nisem vedela, ali bom zmogla.

Potem pa sem si priznala nekaj pomembnega.
Ta zgodba je moja.
In je zgodba vsake ženske, ki se je kdaj počutila izgubljeno.
Vsake, ki je stala pred ogledalom in se ni več prepoznala.
In vsake, ki je morala v sebi najti moč, za katero sploh ni vedela, da jo ima.

Zato sem se odločila, da napišem knjigo.
Ne popolne zgodbe.
Resnično zgodbo.
Avtobiografsko. Surovo. Iskreno.

In predvsem takšno, ki daje upanje.

Knjigo, ki je še ni.

In če bo ta knjiga pomagala samo eni ženski, da se v najtežjem trenutku ne počuti sama, potem je bilo vredno povedati mojo zgodbo.

Danes z vami delim delček iz nje.

To je bil trenutek, ko sem prvič zares videla svojo bolezen.

PRED OGLEDALOM
»Tvoji lasje bodo zrastli nazaj!«

A res?

In to mi praviš ti – s popolnimi lasmi, ki ti padajo čez ramena. Ti, ki greš k frizerju in jih postrižeš za manj kot centimeter, ker se bojiš, da bodo prekratki.

Seveda vem, da bodo zrastli.
Ampak za to bo potreben čas.

In v tem času bom morala živeti. Iti ven. Med ljudi.
Lahko si nadenem lasuljo. Obrvi lahko narišem. In nalepim umetne trepalnice.

Ampak to ni isto.

Nihče ne stoji z mano zjutraj pred ogledalom, ko si umivam obraz.
Ko je moja glava gola.
Ko sem brez vseh obrvi in trepalnic.
Vse mi je odpadlo.

Ne pametuj.
Raje bodi tiho.
Ne veš, kako se počutim.

Nimaš pojma, kaj čutim, ko se pogledam v ogledalo. Občutek imam, kot da sem izgubila vso svojo ženstvenost.

Stojim pred ogledalom in gledam svoj obraz. Dlan položim na svojo glavo. Koža je gladka, skoraj hladna.

Ne prepoznam se.
To nisem jaz.
To je neka druga ženska, ki me gleda iz ogledala.

In pravijo mi, da je to samo začasno.
Da bodo lasje zrastli nazaj.

Ampak nihče ne govori o tem, kaj se zgodi z dušo vmes.

Pripravila sem se na to. Da bom brez las, brez vsake dlake. No, tako sem vsaj mislila.
V resnici se nisem.

Na to se ne moreš pripraviti.

Ravno takrat zaslišim glas za sabo.

»Mami?«

Obrnem se. Moj desetletni sin stoji na vratih in me gleda. Nekaj sekund me tiho opazuje, potem pa se samo nasmehne.

»Mami, lepa si brez las. Kot dojenček si.«

Za trenutek ne vem, ali naj se smejem ali jokam.
Pogledam nazaj v ogledalo.

In prvič po dolgem času v njem ne vidim samo bledega obraza brez življenja. Ne vidim bolezni.

Vidim mamo.

Vidim žensko, ki se ne bo predala.
Borila se bo do konca in iz te življenjske lekcije potegnila kar se da največ.

Vem, da me bo to poglavje v življenju, ko mi bodo lasje začeli rasti, učilo potrpežljivosti.

Lasje bodo rasli počasi.
Dan za dnem.
Milimeter za milimetrom.

Tako kot bom rasla tudi jaz.
Vsak dan bom bolj pogumna.
Bolj resnična.
Malo bolj jaz.

✍️ Ta tekst je del nastajajoče knjige.
Avtorsko delo: Tadeja Gril.
Kopiranje ali objavljanje brez dovoljenja ni dovoljeno.

A si katera blaži oblive s temi tabletami? Zanimajo me izkušnje... baje so zelo dobre! 🍀